POPEVKA

ANG: song, sung, succes, hit; NEM: Schlager, Erfolg; FR: chanson à la mode, chansonete succès, tube; IT: canzone moderna, canzonetta, successo.

ET: NEM = zadetek, nekaj kar je zelo priljubljeno, popevka.

D: »Popevka ni samo naziv za skladbo, ki ima največji uspeh znotraj svoje zvrsti (torej je enaka uspešnici), ampak tudi naziv za skladbo, ki sodi v zvrst kičaste zabavne glasbe.« (‹KN›, 182)

KM: V BANDUR 1990: 5–12 se uporaba pojma (v pomenu D »naziv za vrst zabavne glasbe, ki obsega aktualno, kratko, modno plesno ali razpoloženjsko pesem, ki temelji tudi na reklamni in množični produkciji«) spremlja od začetka 20-ih let.

Pojmi, ki odstopajo od NEM-izvirnika (povsem nerazumljivo je, kaj naj bi pomenil ANG-pojem »sung«), so v ‹BR›, 148–149 in 202 – 203, pri čemer se očitno želi ohraniti dvopomenskost pojma (gl. D). ‹HI›, 87, predlaga tudi pojem »chanson à succès«, ki se omenja tudi v ‹L›, 501, in v ‹P›, 319, čeprav ga v FR-literaturi ne srečamo.

Izvirna oblika D je dopolnjena s formulacijo, ki se – v istem viru – uporablja pri D uspešnice (gl. D uspešnice).

KR: Po D sta p. in uspešnica sopomenki, kar tudi ustreza prevodu ANG-besede »hit« v NEM (gl. D uspešnice). Vendar se je v slovenščini uveljavila uporaba pojma »šlager« le v pomenu skladbe, ki pripada kičasti zabavni glasbi. Torej je to pojem, ki ne sodi v izrazje pop glasbe, tj. rock glasbe, temveč le v izrazje popularne glasbe in zabavne glasbe.

GL: popularna glasba, zabavna glasba.

PRIM: uspešnica.

‹BKR›, IV, 108–109; ‹HI›, 412; ‹HK›, 345–246; ‹MGG›, XI, 1737–1743

POP, POP GLASBA

ANG: pop (music), pop music 1960; NEM: Pop(musik), Pop-Musik, Synthese zwischen Schlager und Rock; FR: pop music, (musique) pop, synthèse entre la chanson et le rock; IT: (musica) pop, sintesi tra la canzone e il Rock.

ET: Lat. popularis = narodni, ljudski (‹KLU›, 555); kratica iz ANG-popular music (‹HO›, 822), vendar nikakor sopomenska s popularno glasbo, kot se trdi v ‹BASS›, III, 629, kjer se p. g. enači z zabavno glasbo (gl. KR). 

D: 1) »(Splošen naziv za) vse (vrste) glasbe angloameriškega izvora v glasbi 20. stoletja, ki jih ne moremo uvrstiti niti v t. i. resno glasbo niti v ljudsko glasbo; od sredine šestdesetih let v ožjem smislu (naziv) za tiste sodobne smeri v bluesu, jazzu, beatu (D 2, op. N. G.), rocku itn., ki stremijo k večjemu množičnemu učinku in ki vsebujejo melodične formule ter elemente komercialnih popevk, ki pa so navidezno povezane z ljudskim, pod močnim vplivom trga in … množičnih medijev.« (‹HI›, 360)

2) »1: Izraz se nanaša na stopnjo popularnosti glasbe. Pop glasba je preprosto popularna, množično razširjena glasba, ki se kot taka ne omejuje na t. i. zabavno glasbo, ker imajo ‘klasična’ dela, kot nekatere Beethovnove in simfonije Čajkovskega, v določenih okoliščinah več poslušalcev kot popevke. – 2: (Naziv za) glasbeno vrsto, katere vsebina in obseg se lahko včasih ujemata z nemško popevko, včasih z rock glasbo, včasih pa tudi z zabavno glasbo. V tem smislu je izraz, zaradi večpomenskosti, nenatančen; in s to nenatančnostjo so prežete mnoge glasbeno-pedagoške izjave o rock glasbi … Dörte Hartwich-Wiechell (HARTWICH-WIECHELL 1974: 7) … je poskušala dvopomenskost pojma odpraviti tako, da ga je enkrat pisala z veliko začetnico, drugič pa z malo. Namesto te navidezne rešitve bi bilo bolj priporočljivo uporabljati bolj točne pojme in to področje, katerega začetki so v rock and rollu in v britanskem beatu (D 2 – op. N. G.), imenovati v skladu z anglosaško rabo pojma rock glasba ali rock. Pop bi tako lahko označeval estetske ‘zdrse’ v rock glasbi (Abba, Bay Citty Rollers, The Carpenters, Osmonds itn.).« (‹KN›, 158)

3) »(Naziv za) vrsto popularne glasbe, ki izvira iz petdesetih let iz Združenih držav Amerike, s plošč Elvisa Presleyja in drugih. Pop je bil na začetku značilen po močnem 4/4 beatu (D 1 – op. N. G.), uporabi električnih kitar in mladi publiki. Sedaj se pojem nanaša na širše področje glasbe, na tisto, katerega plošče so na lestvicah uspešnic.« (‹IM›, 299)

4) »Pop glasba, od približno leta 1960 dalje, označuje mešanico belega bluesa, rocka in pogosto politično in družbeno zavzete pesmi …; pop glasba je prav tako sopomenka za rock, kar se nanaša na njegovo bolj umirjeno komponento.« (‹M›, 545)

5) »(Naziv za) vrsto glasbe, ki se je razvila iz jazza, prek rhythm and bluesa in rock-‘n’-rolla. Njeno komercialno vrednotenje in močan ideološki poudarek (‘protest proti establišmentu’) sta pomembna sestavna dela celotnega pop sveta, s pop zvezdami, pop filmi, pop oblačili in s pop posterji, ki z novim realizmom pop arta, npr. Lichtensteina ali Rauschenberga, nimajo prav veliko skupnega. Opazna značilnost pop glasbe – poleg izrazite uporabe električne kitare – je uporaba eksotičnih (predvsem indijskih) instrumentov in elektroakustičnih aparatur, pogosto tudi dolgi komadi (večina jih je na ploščah) …Dela t. i. progresivne pop glasbe (‘underground music’) zvenijo kot elektronska glasba, npr. tista Američana F. Zappe (‘Mothers of Invention’), na katerega sta vplivala E. Varèse in J. Cage …, drugi deli zvenijo bolj kot …kolaži, ki zelo spominjajo na konkretno glasbo … Pop glasbo zaznamujeta dve glavni smeri kot tudi stalne spremembe okusov njenih potrošnikoGL: valu bluesa in soula sledi val bolj eksperimentalne pop glasbe – in obratno.« (‹EH›, 261)

KM: NEM-, FR- in IT- pojmi (kot tudi ANG- pojem »pop music 1960«), ki se razlikujejo od ANG-izvirnika, so navedeni v ‹BR›, 238–239, kot – v vsakem primeru – problematična pojasnila prvotnega ANG-pojma. Zanimivo je, da so v ‹BR›, 190–191, navedeni pojmi, ki po pomenu očitno ne bi smeli biti skladni s temi (»pop music« v ANG, »Popmusik« v NEM, »musique pop« v FR in »musica pop« v IT).

KR: Vse D se nanašajo na kompleksnost pomena tega pojma, ki ga je (skoraj) nemogoče natančno določiti. Prvi deli v D 1 in 2 se nanašajo na pomensko povezanost p. g. s popularno glasbo, kar je nepotrebno in tvegano (čeprav p. g. zelo verjetno lahko pojasnimo kot kratico za »popularno glasbo« – gl. ET, pri poskusu določitve pojma nas ta okoliščina vodi le na kriva pota: prav tako je simptomatično, da se v ‹RAN›, 646–649, obdeluje le popularna glasba, medtem ko se p. g. sploh ne omenja – o tem gl. SANDNER 1977). Poskusi utrditve pomena tega pojma v ožjem smislu so povsem divergentni: pomen je preobširen zlasti v D 5 (o podobnostih p. g. s pop artom gl. SANDNER 1977: 12–13), medtem ko je ponujena omejitev v D 2 preveč kritična. Sopomenskost z rock glasbo v D 4 je prav tako dvoumna (gl. tudi SANDNER 1977). Kot je poudarjeno v D 2, je p. g. v terminologiji glasbe 20. st. zares tako večpomenski pojem, da ga je zato nemogoče imeti za tehnični pojem oziroma strokovno besedo. Zato ga je treba uporabljati zelo previdno.

GL: glasba 20. stoletja, rock, rock glasba, techno (music, pop, sound …), glasbe sveta (D 3).

PRIM: popularna glasba

‹BKR›, III, 315–316; ‹BKR›, V, 85; ‹GR6›, XV, 85; ‹HK›, 288–289; ‹L›, 442; ‹LARE›, 1248–1250; ‹P›, 243; ‹SLON›, 1478

POMOŽNA PARTITURA

NEM: Hilfspartitur.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529).

D: »(Naziv za) dirigentsko partituro, ki je reducirana na najpomembnejše glasbene procese, da bi lahko dirigentu … omogočila pregled nad skladbo.« (‹KS›, 174)

KM: V KARKOSCHKA 1966: 55 so kot primeri za p. p. navedene skladbe Extremes (1957), Montaggio (1960) in Tertium datur (1958) B. Schäfferja z naslednjim komentarjem: »Dirigent dobi samo shematičen prikaz nastopov instrumentalnih skupin. Ta mu omogoča nujen pregled, ki bi se sicer izgubil, če bi vse dogodke notirali na običajen način. Posamezni deli so priloženi k dodatni (posebni) partituri, ki jo mora dirigent najprej preučiti.«

Tole je primer p. p. iz Schäfferjeve skladbe Extremes (5. in 6. odlomek)

(KARKOSCHKA 1966: 150)

PRIM: partitura za realizacijo.

POLJE

ANG: field; NEM: Feld; FR: champ.

D: Naziv za način organiziranja gradiva, v katerem so odnosi med konstitutivnimi elementi, npr. parametri, takšni, da kot posamezne vrednosti niso več razpoznavne, temveč so sprejete med statistično povprečje, ki se sliši kot specifična, teksturna zvočnost.

KM: »Glasbena polja, nagnjena k razlivanju, se morajo ohranjati s pomočjo statističnih metod. Statistična organizacija struktur mase kaže na približne določitve celot, polj, pri čemer se posamezne določitve, ki zahtevajo zadostno natančnost, zapostavljajo. Šele s skladanjem polja se je izgubilo tisto, kar se je prej v najširšem smislu prakticiralo kot skladanje po ‘delih’. Celotna dodekafonija je skladanje v delih; pri punktualni glasbi je to še vedno moč razbrati. Že glasba, ki je določena s skupinami, odločno slabi pomembnost skladanega dela.« (‹G›, 91)

KR: V ‹JON›, 99, so navedeni tudi drugi, sicer nenatančni, tj. bolj metaforični pomeni pojma, ki tu ne potrebujejo razlage. Natančen pomen p. kot tehničnega pojma in/ali strokovne besede je treba vedno raziskati v razmerju točkaskupinapolje, ki je pomembno v tipologiji serialne glasbe (‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868), kot je razvidno tudi iz KM.

GL: dvanajsttonsko polje, skupina, skupinska skladba, mikropolifonija, permeabilnost, skladanje z grozdi = (Clusterkomposition), skladanje grozdov = (Clusterkomposition), skupek tonov, statistična glasba, struktura, tekstura, točka, tonsko polje, časovna polja.

‹BOSS›, 161; ‹KS›, 154

(POLITONALNOST) = ♦POLITONALITETNOST♦

(ANG: polytonality; NEM: Polytonalität; FR: polytonalité; IT: politonalità.)

ET: Iz pridevniške oblike samostalnika politonaliteta; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv, vendar napačen, za značilnost, lastnost, odliko politonalitete.

KM: V KR tonalitete se opozarja na vsebinsko problematično obliko pridevnika »tonalen«, do katerega je najbrž prišlo z nepremišljenimi prevodi iz tujih jezikov.

KR: Medtem ko je raba pripone »-ost« v politonalitetnosti izdatna in priporočljiva, je p. – in vse izpeljanke pojma – treba izključiti iz uporabe zaradi problematične pridevniške osnove »tonalen« (namesto »tonaliteten«).

GL: antitonalitetnost = (antitonalnost), atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost, bitonalitetnost = (bitonalnost), multitonalitetnost = (multitonalnost), pantonalitetnost = (pantonalnost).

PRIM: atonalitetnost = (atonalnost), metatonalitetnost = (metatonalnost), mikrotonalitetnost = (mikrotonalnost), (polimodalnost) = (polimodalitetnost), politonaliteta, politonalitetnost, prototonalitetnost = (prototonalnost), tonalitetnost = (tonalnost).

‹P›, 240

POLITONALITETNOST = (♦POLITONALNOST♦)

ET: Politonaliteta; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za značilnost, lastnost, odliko politonalitete.

KM: V KM tonalitetnosti se opozarja na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Priporočena je uporaba pojma v njegovem specifičnem pomenu glede na politonaliteto, kot je navedeno v D.

GL: antitonalitetnost = (antitonalnost), atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost, bitonalitetnost = (bitonalnost), multitonalitetnost = (multitonalnost), pantonalitetnost = (pantonalnost).

PRIM: atonalitetnost = (atonalnost), metatonalitetnost = (metatonalnost), mikrotonalitetnost = (mikrotonalnost), (polimodalitetnost) = (polimodalnost), politonaliteta, (politonalnost), prototonalitetnost = (prototonalnost), tonalitetnost = (tonalnost).

POLITONALITETA

ANG: polytonality; NEM: Polytonalität; FR: polytonalité; IT: politonalità.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; tonaliteta.

D: »(Naziv za) sočasno zvenenje več tonalitet (hkrati). Pojem se pogosto (in nepravilno) uporablja tudi za bitonaliteto. Medtem ko se bitonaliteta pogosto pojavlja v glasbi 20. stoletja, se politonaliteta redko.« (‹APE›, 230)

KM: Že v KM, v povezavi z bitonalnostjo, je p. izpostavljena kot nadpojem, bitonalnost pa kot njena podvrsta.

KR: Pri tem pomenu je treba ostati, ne glede na to, da se v praksi primeri za p. nanšajo na primere za bitonalnost. V KR pantonalitete je naveden tudi Schönbergov predlog, da p. – poleg pantonalitete – zamenjuje atonaliteto (gl. SCHÖNBERG 19667: 486–487). Tudi ta pomen je seveda povsem sekundaren (prim. tudi KM in KR atonalitete).

GL: antitonaliteta, atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost, biakord, bitonalnost, multitonaliteta, nestalna tonaliteta, pantonaliteta, poliakord, poliharmonija, progresivna tonaliteta, razširjena tonaliteta, svobodna tonaliteta, suspendirana tonaliteta.

PRIM: atonaliteta , metatonaliteta, mikrotonaliteta, polimodaliteta, politonalitetnost = (politonalnost), prototonaliteta , prosta atonaliteta, tonaliteta.

‹BASS›, III, 679; BEICHE 1993; ‹BKR›, III, 314; ‹BOSS›, 133; ‹CAN›, 438; ‹CH›, 304; ‹FR›, 68; ‹GR›, 141; ‹GR6›, XV, 72; ‹HI›, 359–360; ‹HK›, 288; ‹HO›, 820–821; ‹IM›, 299; ‹JON›, 232–238; ‹KN›, 157–158; ‹L›, 441; ‹LARE›, 1247; ‹MI›, III, 463–463; ‹RIC›, III, 465; ‹ROS›, 176; ‹SLON›, 1478; ‹V›, 581

(POLIRITMIKA) = (♦POLIRITMIJA♦) = ♦POLIRITEM♦

ANG: polyrhythm, polyrhythmy (gl. KR), polyrhythmics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polyrhythmik; FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ritmika.

D: V D 1 poliritma vidimo, da poliritmika pomeni enako kot poliritem.

KM: ANG-ustreznica »polyrhythmics« je sestavljena glede na samostalnik »rhythmics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ritmike).

KR: ANG-pojem »polyrhythmy« (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240) je izmišljen (gl. KR poliritmije). FR-pojem »polyrythmie« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 140) ima v tem Pojmovniku enak pomen, kot ga ima poliritmija (gl. KR poliritmije). Toda v ‹TLF› ni niti pojma »polyrhytmique« niti kateregakoli drugega sorodnega pojma. V ‹DLI›, XIII, 751, se pojavi le pridevnik »poliritmica«. V ‹L› ni navedenega nobenega pojma, sorodnega p., v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR poliritma, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »ritem« in »ritmika«. Glede na pomen ritmike je p. dvoumen. Treba bi ga bilo nehati uporabljati ali pa ga zamenjati s poliritmom.

GL: ritmika.

PRIM: polimeter = (polimetrija) = (polimetrika), poliritem = (poliritmija).

‹EH›, 257, 261; ‹HI›, 359; ‹RL›, 740–741 

(POLIRITMIJA) = (♦POLIRITMIKA♦) = ♦POLIRITEM♦

ANG: polyrhythmy (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240, čeprav osnova »-rhythmy« ne obstaja – gl. KR); NEM: Poly-rhythmik (gl. KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmia (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ritem.

D: 1) »(Naziv za) uporabo različnih ritmov, še posebej s premeščanjem ritmičnih poudarkov. Čeprav je pojem moderen, se je poliritmija spontano pojavljala tudi v tradicionalnih glasbah, in sicer na zelo sofisticiran način, v srednjeveški polifoniji 14. stoletja. Najenostavnejši primer polifonije je uporaba 3/4 in 6/8 mere. V 21. prizoru II. dejanja Mozartovega Don Giovannia je slavni primer poliritmije … z uporabo 3/4, 2/4 in 6/8 mere. Takšen način zapisa je bolj značilen za začetek 20. stoletja (Stravinski, Bartók, Milhaud itn.).« (‹HO›, 820)

2) »(Naziv za) sočasno zvenenje večjega števila različnih ritmičnih obrazcev in zelo pogosto izmenjavanje kontrastnih metričnih formul …; raznovrstnost ritmov v kakšnem glasbenem delu.« (‹KL›, 1065)

KM: V ‹CH›, 304, se p. nestrokovno definira kot »polifonija ritmov«, v ‹LARE›, 1247, pa se uporaba pojma omejuje samo na etnomuzikologijo.

V D 2 je namerno navedena formulacija iz splošnega in ne iz strokovnega priročnika. Čeprav je treba »ritmične obrazce« in »metrične formule« spremeniti v »ritemske obrazce« in »metrske formule« (pri čemer verjetno niti takrat ne bo jasno, kaj pomenijo »metrske formule«), saj ne izhajajo iz ritmike oziroma metrike, je zanimiv drugi del D 2: duhu slovenskega jezika morda najbolj ustreza ta definicija p., čeprav je ET iz ritma s pripono -ija problematična (gl. KR). Ampak kolikor je znano, se pojem redko uporablja v tem smislu.

KR: Problema pravilnih ustreznic v tujih jezikih se ne da rešiti. V ‹OED›, ‹KLU›, ‹TLF›, ‹DLI›, in v ‹DEI› ne obstajajo osnove »-rhythmy«, »rhythmie«, »rythmie« in »ritmia« (v nasprotju z »metry« itn.; gl. ET in KR polimetrije), s katerimi bi lahko z dodajanjem predpone tvorili nove pojme. Zato so vsi pojmi s to priponsko osnovo izmišljeni (gl. ‹BR›, 37– na str.136 se navaja napačna IT-ustreznica »poliritmica«, ki je v ‹DLI›, XIII, 745, pridevnik in ne samostalnik; ‹P›, 240; ‹LEU›, 323; ‹SLON›, 1477). Med drugim lahko iz ‹SLON›, 1477, razberemo, da p. pomeni isto kot tudi bolj natančen pojem poliritem (čeprav se avtor tukaj sklicuje na ET, ki v ANG-neobstoječem pojmu pomeni nasprotno): »Kot je razvidno iz etimologije besede, je poliritmija sočasno dogajanje različnih ritmov.« (Od kod pomensko sovpadanje »ritma« in »-ritmije«?). Zato v ‹TLF› ne najdemo ustreznega FR-pojma (čeprav se pojavi v ‹HO›, 820 – gl. D 1, vendar ima napačen pomen – gl. pozneje!), pa tudi kakšnega sorodnega pojma ne. V ‹DLI›, XIII, 751, je poliritmija pravzaprav po D (»sočasna uporaba različnih ritmov v isti skladbi«) sopomenka poliritma. NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740) je nesmiselna prav zaradi pomena osnove, »ritmika« (gl. KR poliritmike). V ‹L› pa ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR poliritma, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »ritem« in »ritmika«. Primer iz D 1 iz Mozartovega Don Giovannija ni primer za poliritem, temveč za polimeter v vertikalnem smislu (gl. D 1 polimetra). V KM poliritma navajamo kriterije, po katerih se poliritem vendarle lahko razlikuje od polimetra.

Zaradi dvoumne vsebine (pomena) bi bilo najboljše, če bi uporabljali njegovo sopomenko poliritem.

PRIM: polimeter = (polimetrija) = (polimetrika), poliritem = (poliritmika).

‹BASS›, III, 679; ‹CAN›, 438; ‹MELZ›, III, 102; ‹MI›, III, 463; ‹RIC›, III, 679; ‹ROS›, 175–176

POLIRITEM = (♦POLIRITMIJA♦) = (♦POLIRITMIKA♦)

ANG: polyrhythm; NEM: Polyrhythmik (gl. KM in KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmo, poliritmia, poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ritem.

D: 1) »(Naziv je nastal v 19. stoletju za) sočasno uresničitev različnih ritmovČeprav je nastal v zvezi z glasbo 18. in 19. stoletja, se poliritem aplicira tudi na drugo glasbo. Tako govorimo o poliritemskih strukturah v glasbi 14. in 15. stoletja …, predvsem pa v Novi glasbi 20. stoletja in v neevropski glasbi ter v jazzu.(‹RL›, 740; geslo je »Polyrhytmik« = poliritmika!)
2) »(Naziv za) so
časni nastop dveh ali več različnih ritmičnih obrazcev, katerih metrični poudarki sovpadajo (primeri 1a in 1b) ali se razhajajo (primeri 2a in 2b):

V tem primeru gre za poliritmijo, ki vključuje tudi polimetrijo.« (‹MELZ›, III, 102; geslo je poliritmija!) 

3) »(Naziv za) … slog, v katerem si nasprotujeta dva ali več različnih ritemskih obrazcev. Mnogi teoretiki uporabljajo pojem kot sopomenko pojma polimeter. Če bi hoteli identificirati poliritemski slog, morajo ritmi ostati v določenem ritemskem obrazcu dovolj dolgo. Naslednji primer prikazuje tri različne ritme v poliritemskem kontekstu:«

(‹FR›, 68)

4) »(Naziv za) sočasno uporabo nasprotujočih si ritmov in poudarkov, pogosto kot rezultat kombiniranja različnih metrov (polimeter). Enostavnejši tipi kot 3/8 proti 3/4 se običajno imenujejo nasprotna ritmika, medtem ko se pojem poliritem uporablja za ‘krepke ritemične trke, ki jih pogosto srečujemo v glasbi 20. stoletja, kot npr. v Hindemithovi Klavirski glasbi op. 37 (gl. primer na naslednji strani – op. N. G.) … Izrazito sinkopirani odlomki, ki se pojavljajo v jazzu, prav tako ustvarjajo poliritemski učinek.« (‹APE›, 230)  

5) »Pojem, ki zajema polimeter in tradicionalnejša nasprotujoča si ritma znotraj istega metra (tj. nasprotna ritmika).« (‹GR›, 141)

KM: V ‹RL›, 739, piše, da jasno razlikovanje pojmov poliritem (= ‘Polyrhythmik’!) in polimeter (= ‘Polymetrik’!) doslej ni mogoče«, v ‹RL›, 740, in v ‹BKR›, III, 314, pa je navedeno »Polyrhythmik« (= »poliritmika«) kot NEM ustreznica ANG nasprotne ritmike = (»cross-rhythm«; gl. KR poliritmike in ‹P›, 240). 

Primere, ki se v D ponujajo za p., lahko jasno razlikujemo od polimetra, če upoštevamo zapis kot kriterij (gl. KR polimetra). Tako je primer 2a v D 2 tipičen za vertikalni polimeter (gl. D 1 polimetra), ker gre za sočasno uporabo 4/4 in 3/4 mere. (V D 2 sicer vlada tudi pojmovna zmeda: poleg napačnega imena gesla –poliritmija namesto p. – bi bilo treba  »ritmične obrazce« in »metrične akcente« zamenjati z »ritmičnimi obrazci« in »metričnimi poudarki«, ker so metrični poudarki tisti, ki bi jih morala specificirati metrika kot nauk; prav tako se mora polimetrija zamenjati s polimetrom.) Primer v D 3 je resda poliritemski, saj se v vseh treh delih ohranja isti meter. Podoben primer srečamo tudi pri razlikovanju aditivnega ritma in metrične disonance od polimetra, toda problem se lahko reši s sklicevanjem na isti kriterij (pri čemer bi aditivni ritem lahko veljal za podvrsto p.) Pri nasprotni ritmiki ne bi smelo biti nikakršne zmede.

POLIRITEM: Hindemith, Klavirska glasba, op. 37

KR: Problemi z ustreznicami za p. v tujih jezikih so  nerešljivi. Ni jasno, zakaj se uporablja dvoumna NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (gl. ‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740), ne pa »Polyrhythmus«, ki očitno ne obstaja, čeprav se v ‹P›, 240, navaja njegova množinska oblika »Polyrhythmen«. Glede na pomen ritmike je pojem poliritmika (NEM = »Polyrhythmik«) nesmiseln (gl. KR poliritmike). (Podoben problem srečamo tudi pri polimetriki – gl. KM polimetra in KR polimetrike.) FR-pojem »polyrythmie« in IT-pojem »polirthmia« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 240) imata enak pomen kot poliritmija, IT-pojem »poliritmica« (‹BR›, 136) pa enak pomen kot poliritmika. V ‹TLF› pa pojem »polyrythmie« ne obstaja, kar je tudi logično, saj je njegov pomen nesmiseln (gl. KR poliritmije) V ‹DLI›, XIII, 751, je naveden IT-pojem »poliritmo«, vendar kot pridevnik in z napačnim pomenom (»to, kar predstavlja sled različnih tempov v kakšni skladbi«). Zanimivo je, da se p. v ‹P› sploh ne omenja, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova ANG-ustreznica »polyrhythm« kot napačna sopomenka poliritmije. (ANG = »polyrhythmy«; ta pojem v ANG ne obstaja – gl. KR poliritmije). V ‹L› ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki  »polyrhythmic« (ANG), »polyrhythmisch« (NEM), »polyrythmique« (FR) in »poliritmico« (IT) (gl. ‹L›, 411), še posebej zato, ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »ritem« in »ritmika«.

GL: aditivni ritem, metrična disonanca, ritem, nasprotna ritmika.

PRIM: polimeter = (polimetrija) = (polimetrika), (poliritmija) = (poliritmika).

‹GR6›, XV, 72; ‹RAN›, 646