ANG: atonal music; NEM: atonale Musik.
ET: ♦Atonaliteta♦.
D: Pojem za glasbo, ki temelji na ♦atonaliteti♦ kot negaciji od ♦tonalitete♦.
GL: ♦atonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦.
PRIM: (♦atonalna glasba♦).
‹APE›, 19; ‹BKR›, I, 63–64; ‹HI›, 39; ‹RL›, 57
ANG: atonality; NEM: Atonalität; FR: atonalité; IT: atonalità.
ET: Grš. prefiks a- (alpha privativum) zanika ♦tonaliteto♦ (‹KLU›, 1).
D: »(Naziv za) slogovno značilnost ♦sodobne glasbe♦, ki je prisotna ne samo v odsotnosti ♦tonalitete♦, ki temelji na klasičnih harmonskih funkcijah, ampak tudi v odsotnosti tonalnih odnosov v najširšem pomenu besede – odnosov, ki so lahko izpeljani samo iz nadvlade enega središčnega ♦tona♦ tonike.« (‹MELZ›, I, 80)
KM: Schönberg v SCHÖNBERG 19667: 486 ostro – pa tudi terminološko kontradiktorno – nasprotuje pojmu a.: »ker sem glasbenik in nimam nikakršne zveze z netonskim1. Netonsko enostavno označuje nekaj, kar nima zveze z bistvom ♦tona♦. Že izraz tonsko2 se ne uporablja točno, če se uporablja v smislu izključevanja, ne pa vključevanja. Pravilno je le: vse, kar izhaja iz neke vrste ♦tonov♦ ali iz povezovanja z ♦osnovnim tonom♦ ali iz kompleksnejšega, bolj kompliciranega povezovanja, tvori ♦tonaliteto♦. Nekaj bi moralo pomeniti tudi dejstvo, da se iz te edine točne definicije ne da ustvariti nikakršnega nasprotja, ki bi ustrezalo besedi ♦atonaliteta♦. Glede na kaj usmeriti negacijo: ali ne bi morala atonaliteta označevati vsega, kar izhaja iz nekega niza ♦tonov♦?« (Gl. tudi GLIGO 1992: 104.) V SCHÖNBERG 19667: 486–487 so predlagani termini ♦pantonaliteta♦ in ♦politonaliteta♦v zameno za a. (gl. KM in KR ♦pantonaliteta♦ in KR ♦politonaliteta♦). V KM ♦antitonaliteta♦ se omenja razlika med ♦antitonaliteto♦ in a., ki bi jo bilo potrebno upoštevati. (‹GL›, 56). Prav tako je v KM ♦tonaliteta♦ izpostavljeno, da se v a., glede na D 4 ♦tonalitete♦, jasno nasprotuje dur-molovi ♦tonaliteti♦, ki je osnova funkcijski ♦harmoniji♦. D 4 ♦tonaliteta♦ bi se lahko v skladu s tem dopolnjevala z D a. iz istega izvora: »naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje stalne prakse v ♦glasbi 20. stoletja♦, v kateri se namerno izogiba dokončnemu tonalitetnemu središču ali ♦tonaliteti♦.« (‹APE›, 19)
KR: V Schönbergovem nasprotovanju pojmu (gl. KM) je najbolj sporno njegovo dojemanje ♦tonalitete♦ kot katere koli vrste ♦tonov♦ (oz. ♦lestvic♦), ki ustrezajo D 1 ♦tonaliteti♦. Je pa zanimiva razlaga NEM pridevnika »(a)tonal« kot negacije ♦tona♦, vendar ne ♦tonalitete♦, medtem ko se to tolmačenje kasneje relativira s problematičnim pomenom ♦tonalitete♦. V KR ♦tonaliteta♦ opozarja na vsebinsko dvojno pridevniško izpeljanko iz samostalnika ♦tonaliteta♦ v slovenščini: »tonalen« namesto »tonaliteten«. Glede na to bi v zgornji D »tonalna razmerja« lahko zemenjali s »tonalitetnimi razmerji«, pa bi bila D povsem sprejemljiva. Prevod naslednjega odlomka bo najbolje dokazal upravičenost te sugestije, ki po eni strani kaže na nespametno Schönbergovo opiranje na ♦ton♦, kot osnovo iz pridevnika »(a)tonal«: »Atonalität ist ein Verneinugswort; es bedeutet: Nicht- Tonalität. Atonale Musik ist nichttonale Musik, die als solche keine Tonalität hat. (Und es ist sehr merkwürdig, ja fast verdächtig, daβ es für das Hauptmerkmal der Neuen Musik kein Bejahungswort, sondern nur dieses Verneinugswort gibt: Atonalität.) Was aber ist das, was diese atonale Musik nicht hat: Was heiβt und ist Tonalität, tonale Musik? Tonale Musik ist Musik, die ‘in einer Tonart’ steht, zum Beispiel in G-dur. Das heiβt, die Musik hat einen Grundton, z. B. g, und alle Töne und Klänge sind auf diesen Grundton bezogen und erhalten eine Bedeutung durch diese Beziehung).«3 (EGGEBRECHT 1991: 752–753) Koristno je opozoriti na to, da se namesto središčnega ♦tona♦ (gl. D) tukaj navaja ♦osnovni ton♦. Medtem ko je v tem Pojmovniku ♦osnovni ton♦, za razliko od ♦temeljnega tona♦, najnižji ♦ton♦ v ♦akordu♦, tonika v duro-molovi ♦lestvici♦ prav tako ni središčni ♦ton♦, ker se nikakor ne nahaja na sredini. Zakaj se ta središčni ♦ton♦ ali ♦osnovni ton♦ preprosto vedno ne bi imenoval tonika, kar pravzaprav edino tudi je?
V ‹L›, 388 najdemo pridevnike, ki nasprotujejo ♦tonaliteti♦, in to kot sopomenke NEM-pojma »nichttonal« (= »netonaliteten«): »non-tonal« (ANG), »atonal« ‹FR›, »non tonale« (IT). Predlog je povsem nerazumljiGL: 1) zakaj se samo v FR navaja izvirna pridevniška oblika a.? 2) Četudi se v ‹L›, 38, navajajo vsi legitimni pridevniki z negirajočo predpono a-, se v ‹L›, 388, z ničemer ne napoti na njihovo sopomenskost (razen v FR obliki »atonal«). Ali se s tem sugerirajo neobstoječi pojmi, kot so: »Nichttonalität« (NEM), »non-tonality« (ANG), »nontonalité« ‹FR›, »nontonalità« (IT), oziroma – eo ipso – tudi slovenski pojem »netonaliteta«? Iz citata EGGEBRECHT 1991: 752–753, in njegovega prevoda v KM je očitno, da sta negirajoči predponi a- in nicht- (oziroma: ne-) sopomenski. Vendar je a- v a. veliko pogostejši in bolj praktičen.
GL: ♦atematizem♦, ♦atonalitetna glasba♦ = (♦atonalna glasba♦), ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦emancipacija disonance♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦protitonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦, ♦vertikalizacija♦.
PRIM: ♦antitonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonaliteta♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pandiatonika♦, ♦pantonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.
‹BASS›, I, 201; ‹BKR›, I, 63–64; ‹BOSS›, 20–24; ‹CAN›, 38–39; ‹CH›, 294–295; ‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DIB›, 316319; ‹EH›, 28; ‹EIN›, 21–22; ‹FR›, 6–7; GLIGO 1992; ‹GR›, 21–22; ‹GR6›, I, 669–673; ‹HI›, 39; ‹HK›, 30–31; ‹HO›, 55; ‹JON›, 19–27; ‹KN›, 26; ‹LARE›, 76; ‹MGG›, I, 760–766; ‹MI›, I, 301; ‹P›, 24; ‹RAN›, 56–57; ‹RIC›, I, 135–137; ‹RL›, 57–59; ‹ROS›, 14–15; ‹SLON›, 1429–1430
1 V izvirniku najdemo pridevniški samostalnik »mit dem Atonalen« ki ga je – kot je razvidno iz konteksta – treba prevesti kot »netonsko«, saj je Schönbergu »atonal« negiranje ♦tona♦ in ne ♦tonalitete♦.
2 V izvirniku najdemo »tonal«.
3 »Atonaliteta je negirajoča beseda, beseda, ki pomeni: netonaliteto. ♦Atonalitetna glasba♦ je netonalitetna glasba, ki, kot takšna, nima nikakšne ♦tonalitete♦. (Vendar je zelo značilno in zagotovo tudi sumljivo, da za glavno značilnost ♦Nove glasbe♦ ne obstaja nikakršna potrditev, ampak samo negacija: atonaliteta.) Kaj je torej tisto, česar tovrstna ♦atonalitetna glasba♦ nima? Kaj pomeni in kaj je♦tonaliteta♦, tonalitetna glasba? Tonalitetna glasba je tista glasba, ki ima določen »tonski način«, npr. je v G-duru. To pomeni, da ima ta glasba neki ♦osnovni ton♦ in preko tega odnosa dobiva neki pomen.«
ANG: athematicism; NEM: Athematismus; FR: athématisme; IT: atematismo.
ET: Grš. Predpona a- (alpha privativum) nasprotuje tematizmu ‹KLU›, 1); grš. théma (dobesedno) = tisto, kar je dano, postavljeno, od tithenai = nastaviti, postaviti, poleči ‹KLU›, 728); D: 1) »(Pojem za glasbo,) v kateri manjkajo melodične teme, tam, kjer bi jih pričakovali. Najzgodnejši so primeri prvega atonalitetnega instrumentalnega dela Schönberga in njegovih učencev.« (‹GR›, 21; gl. »athematic«.)
2) »(Naziv za) odsotnost razpoznavnih tem v glasbi, posebno uporabljenih tipov dolgih tem, ki so se uporabljale v glasbi 18. in 19. stoletja.« (‹FR›, 6)
3) »(Naziv za glasbo) brez teme oz. brez tematskega reda.« (‹HI›, 38; gl. »athematisch«.)
4) »(Naziv za) slogovno lastnost ♦sodobne glasbe♦, ki je vidna v odsotnosti teme in kompozicijsko – tehničnih manipulacij s temo in njenimi deli, oz. motivi, kot so ponavljanje, transponiranje, variiranje, obdelovanje, kontrastiranje ipd … V skladu s povsem novim pristopom in skupaj z zvočnim materialom je sodobno glasbeno mišljenje odbilo vsako vnaprej determinirano kategorijo, kot npr. ♦tonaliteto♦, motiv, temo pa tudi konkretno vrsto forme.« (‹MELZ›, I, 79–80; gl. tudi »♦atematičnost♦«.)
5) »(Naziv za) koncepcijo, ki označuje način, po katerem se glasbeno gradivo uporablja pri komponiranju. Ta temelji na zavednem zavračanju predočbe o temi ter na iskanju drugih sredstev, ki zamenjujejo funkcijo teme ali motiva, ki je v tonalitetni in modalitetni glasbi zagotavljala enovitost dela.« (‹HO›, 54)
KM: Pripono -izem običajno povezujemo z nazivom za slog, obdobje ipd. […] »Tematsko delo« (‹MELZ›, Ill, 557) oziroma »tematski procesi« (gl. WÖRNER 1969) bi lahko uvrščali pod »tematizem« (ki je tukaj v obliki negacije) kot oznako za slog po kriteriju določene tehnike (gl. tudi BLUMRÖDER 1991).
KR: D so razvrščene proporcionalno po preciznosti: V a. pravzaprav ne govorimo o ukinjanju teme (ali motiva), kot to trdi D 1 in (delno) v 2, ampak o zamenjavi tematskega (in motivičnega) dela iz glasbe tonalitetne tradicije z novimi postopki, skladno z atonalitetno zgradbo, ki bi jih lahko uvrstili pod ♦razvojno variiranje♦, kot je lepo izpostavljeno v D 3–5. Odstopanje od »konkretne vrste oblike« (D 4) v terminologiji se v ♦glasbi 20. stoletja♦ razlaga z ♦individualno obliko♦.
V D 4 »material« ni »zvočni«, ampak »zvokovni« (ker ne zveni!).
V ‹BASS›, I, 200, navaja, da je pojem 1930. leta uvedel A. Hába, brez vira. Glede na to, da je a. obstajala že mnogo prej, navedka ne gre upoštevati.
GL: ♦atonaliteta♦, ♦ekspresionizem♦, ♦individualna oblika♦, ♦razvojno variiranje♦ = (razvojna variacija).
PRIM: ♦atematičnost♦.
‹JON›, 18–19 = cathematic music«; ‹LARE›, 75; ‹P›, 24; ‹SLON›, 1428–1429 = »athematic composition«
ET: Grš. predpona a- (alpha privativum) nasprotuje tematičnost (‹KLU›, 1); grš. théma (dobesedno) = tisto, kar je dano, postavljeno, od tithénai = nastaviti, postaviti, poleči (‹KLU›, 728); pripona -ost kot oznaka lastnosti, svojstva, odlike atematike (‹BAB›, 290–292).
D: Pojem za lastnost, svojstvo, odliko atematike.
KR: Bolje je uporabljati ♦atematizem♦, ker je osnova a. »tematika«, pojem, ki ima v glasbeni terminologiji isti pomen kot v teoriji književnosti (lahko se npr. govori o tematiki Verdijevih oper), vendar se tega pomena ne zanika s predpono a-. V ‹MELZ›, I, 79–80, se nahaja a., medtem ko ne obstaja »tematičnost«. Pojmi v zvezi s »temo« so: »tematski dualizem« (‹MELZ›, III, 556), »tematski katalog« (‹MELZ›, III, 556–557) in »tematsko delo« (‹MELZ›, III, 557). »Tematsko delo« bi lahko poimenovali tudi kot »tematizem« glede na BLUMRÖDER 1991 in na WÖRNER 1969, saj na določen način opredeljujeta, pa tudi razumeta, slog (gl. KM ♦atematizma♦).
GL: ♦atematizem♦.
‹P›, 24
ANG: art rock (music).
ET: ANG art = umetnost; ♦rock, rock glasba♦.
D: »(Naziv za) podzvrst ♦rock glasbe♦ za katero je značilna uporaba večjih glasbenih oblik in bogatejše ♦harmonije♦ od tistih, ki so v splošni rabi v glavnini ♦popularne glasbe♦. Nekateri ansambli, ki delujejo v tej zvrsti, so si prisvojili dela orkestralnega repertoarja (npr. Slike z razstave Musorgskega, ki so jih aranžirali Emerson, Lake in Palmer), medtem ko druge uporabljajo splošna formalna načela umetnostne glasbe (npr. sonatna oblika v skladbi Close to the Edge skupine Yes). Art rock je sopomenka ♦progresivnemu rocku♦, nastalemu v poznih sedemdesetih letih.« (‹RAN›, 56)
GL: ♦rock, rock glasba♦.
PRIM: ♦progresivni rock, progresivna rock glasba♦.
ANG: arrangement; NEM: Arrangement; FR: arrangement; IT: arrangiamento.
ET: Od FR arranger = prirediti (‹KLU›, 41).
D: 1) »V ♦zabavni glasbi♦ in ♦jazzu♦ pojem za instrumentalno in vokalno premeno nekega dela. Za razliko od priredbe glasbenega dela, ki ima značilnosti tistega, ki prireja skladbo, se aranžma prilagaja vsem elementom izvirne kompozicije (melodiji, ♦harmoniji♦, ♦ritmu♦ in obliki), potrebam, možnostim in slogu solista oz. orkesterskega sestava, za katerega piše.« (‹MELZ›, I, 62)
2) »Pojem ‘aranžma’ ima v jazzu poseben pomen znotraj koncepta aranžmaja, ki se na različne načine uporablja v glasbi nasploh. V določenem pomenu je vsaka izvedba v ♦jazzu♦ neka vrsta aranžmaja, glede na to, da temelji na ♦improvizaciji♦ in na nenehnem osveževanju. V tem širšem smislu je vsaka ♦improvizacija♦ na neki priljubljeni standard Louisa Armstronga (npr. na Star Dust, 1931), Erica Dolphya (npr. na Stormy Weather iz albuma Mingusl!, 1960, Charlesa Mingusa) ali Johna Coltrana (npr. My Favorite Things na istoimenskem albumu, 1960) enkratni aranžma, ki se bo kasneje ponovno prearanžiral v različni formi ob naslednji izvedbi istega materiala. No, v ožjem smislu pojem ‘aranžma’ v ♦jazzu♦ pomeni zapisano, fiksirano, pogosto tiskano in objavljeno verzijo katere koli skladbe, ki je običajno aranžirana za kakšnega od standardnih ♦jazz ansamblov♦ (♦jazz orkestrov♦, ♦big bandov♦ ali kakšno manjšo zasedbo) …« (‹GRJ›, I, 32–33)
3) »(Pojem za) prilagajanje glasbenega dela za drugo zasedbo, pogojeno z danimi okoliščinami … npr. klavirska izvedba je aranžma, ravno tako kot je lahko instrumentacija klavirske skladbe. Aranžma ima danes prizvok manj vrednega v zvezi s pojmovanjem umetniškega dela, ki zahteva slogovno ustrezno izvedbo v izvirni zasedbi, zato se aranžma zavrača kot neresen, če, kot obdelava, nima lastne umetniške vrednosti in posebnega zgodovinskega interesa, kot so aranžmaji del Bacha, Beethovna i Brahmsa.« (‹RL, 54)
KR: A. je pojem, ki se najpogosteje veže z ♦jazzom♦, ♦pop glasbo♦, ♦popularno glasbo♦, redkeje z ♦rock glasbo♦, zato ga v tem smislu laže ločimo od obdelave, ki z a. nima nobene povezave (navkljub napačnim D a. v ‹GR›, 2, ‹MI›, I, 296 in v ‹RAN›, 53). Za razliko od D 3 se klavirski izvleček ne more definirati kot a., medtem ko je instrumentacija neke skladbe obdelava, če je npr. govora o kakšnem Chopinovem klavirskem preludiju, medtem ko je a., če je npr. govora o neki skladbi O. Petersona, ki je postala popularna zaradi njegove interpretacije za ♦big bend♦. Slovenska beseda »priredba« (od glagola »prirediti«) bi najbolj ustrezala pomenu a. v smislu »priredbe (skladbe) za izvedbo«: cilj a. je prelagoditi skladbe neposrednim pogojem izvedbe, za razliko od obdelave, kateri je to sekundarni cilj. No, na žalost, se »priredbe« ne da uporabljati v tem smislu, saj ga v drugi plan potiska primarni pomen, ki ga razlaga zgoraj omenjena besedilo.
V ‹L›, 35, se, kot sopomenka s FR pojmom navaja NEM »Bearbeitung« (= »obdelava«), »Einrichtung« (= »ureditev«), »Therarbeitung« (= »predelava«), ANG »adaptation« (= »adaptacija«) in IT »trascrizione« (= »transkripcija«), oziroma »riduzione« (= »redukcija«). To nikakor niso sopomenke s a., zagotovo ne v smislu D 1 in 2, ki so najrelevantnejše za razlaganje pojmov v terminologiji ♦glasbe 20.st. ♦.
GL: ♦block chords♦, ♦jazz♦, ♦pop, pop glasba♦, ♦popularna glasba♦, ♦rock, rock glasba♦, ♦zabavna glasba♦.
‹BASS›, 1,179; ‹BKR›, I, 57; ‹HI›, 36; ‹HK›, 29–30; ‹HO›, 51; ‹KN›, 25; ‹LARE›, 69; ‹P›, 22; ‹RIC›, I, 119
ET: ♦Antitonaliteta♦; pripona -ost označuje lastnost, svojstvo, stanje ipd. (‹BAB›, 290–292).
D: Pojem za lastnost, značilnost, odliko ♦antitonalitete♦.
KM: V KM za ♦tonalitetnost♦ je opozorjeno na tvorbo besed s pripono -ost.
KR: Pojem se priporoča za uporabo v specifičnem pomenu glede na ♦atonaliteto♦, kot je navedeno v D.
GL: ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).
PRIM: ♦antitonaliteta♦, (♦antitonalnost♦), ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦protitonalitetnost♦ = (♦protitonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).
ANG: antitonal(ity) – samo pri Stravinskem (STRAVlNSKI 19703: 52).
ET: Grš. pred. antí = nasproti, tudi kot predpona anti- = proti- (‹DE›, 39). ♦tonaliteta♦.
D: Glede na ET enako kot ♦atonaliteta♦ (gl. KM in KR).
KM: »’Antitonalitetni’ so … tisti skladateljski posegi v tonalitetno strukturo, ki ustvarjajo napetost v trozvoku z dodajanjem sekundnih intervalov, ki kvinto rahljajo z dodajanjem tritonusa, s katerim mešajo hierarhijo dura in mola, ki favorizirajo določeno kvazi-tonalitetno središče brez hierarhije med toniko, subdominanto in dominanto, na kratko: vsi posegi, ki favorizirajo odnose med intervalnimi vrednostmi, ki eksplicitno izpodbijajo tonalitetno sestavnost. O ‘atonalitetnih’ postopkih je mogoče govoriti takrat, ko je povsem nemogoče razkriti tonalitetno ogrodje in zategadelj ni mogoče imenovnje s katero koli refleksijo o tonalitetni sestavnosti.« (‹GL›, 56)
KR: Ne glede na to, da sta predponi a- in anti- sopomenki po svoji funkciji nasprotovanja, je potrebno razlikovati med a. in♦atonaliteto♦, na katero se navezuje KM, predvsem zato, ker številni skladateljski posegi v ♦tonaliteto♦, ki privedejo do ♦razširjene tonalitete♦, to še kako potrjujejo. (gl. KR ♦razširjene tonalitete♦)
GL: ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonaliteta♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pantonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦.
PRIM: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonaliteta♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦protitonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.
ANG: antimusic.
ET: Grš. predl. antí = nasproti, tudi kot predpona anti- = proti- (‹DE›, 39).
D: »Pojem, ki označuje tista dela, katerih koncept ali implikacije ‘nasprotujejo’ tradicionalnemu pomenu. Danes se antiglasba nanaša na skladbe, ki ali 1) ne vključujejo nobenih navodil glede ♦zvoka♦ v svojem zapisu, ali 2) podirajo enega od elementov tradicionalnega razmerja skladatelj / izvajalec / poslušalec, ali pa 3) jih je nemogoče izvajati, zato obstajajo le kot ideja.« (‹CP1›, 237)
GL: ♦fluxus♦, ♦glasba na papirju♦, ♦glasba za branje♦, ♦glasba za oči♦, ♦metaglasba♦, ♦neslišna glasba♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija), ♦negativna glasba♦, ♦zasebna glasba♦, ♦prozna glasba♦, ♦vidna glasba♦.
‹FR›, 5; ‹SLON›, 1427–1428
ANG: analogue synthesizer; NEM: analoger Synthesizer, Analogsynthesizer.
ET: Grš. analogía = razmerje, odnos, od predl. aná = na, po, do in lógos = pojem, razlog (‹DE›, 32); ♦sintetizator♦.
D: (Pojem za) ♦sintetizator♦, ki uporablja analogne, kontinuirane ♦signale♦. (‹DOB›, 11).
KM: Pridevnik »analogni« se v elektroniki uporablja za označevanje kakršnega koli ♦signala♦, ki je analogen kateremu koli drugemu ♦signalu♦. Npr. izhodna informacija iz mikrofona je analogna zvokovnemu valu, ki je deloval na membrano mikrofona. V opisu elektronskih sklopov se analogno razlikuje od digitalnega: medtem ko neki analogni signal, kot npr. ojačevalnik ali a. s. uporablja analogne, kontinuirane ♦signale♦, digitalni sklop uporablja dve alternativni obliki napetosti, ki predstavljata logični ravni. (‹DOB›, 11–12).
GL: ♦elektronska glasba♦, ♦modulski sintetizator♦, ♦sintetizator♦ = (synthesizer).
PRIM: ♦digitalni sintetizator♦.
‹EN›, 235–236; ‹GRI›, Ill, 485–488