AN: cluster, note cluster, tone-cluster, tone cluster; NEM: Cluster, Tonballung, Tontraube; FR: cluster, grappe de sons (‹ROS›, 61), grappe sonore (‹HO›, 432); IT: cluster, gruppo di suoni/note.
ET: ANG cluster = grozd, kup, roj, skupek; skrajšano iz tone-cluster = grozd, skupek ♦tonov♦.
D: 1) »… Da bi lahko razlikovali ♦skupine♦ (♦tonov♦), zgrajenih iz sekund, od tistih, zgrajenih s tercami in kvintami, bomo na tem mestu (prve) imenovali klastri.1 Klastri so torej ♦akordi♦, sestavljeni iz velikih in malih sekund, ki se … lahko izvajajo iz višjih ♦parcialov♦ in so glede na to zvočno utemeljeni. Pri ustvarjanju klastrov iz sekund … obstaja velika podobnost z ustvarjanjem (klastra iz terc), (ker) se velike in male sekunde uporabljajo kot velike in male terce … Tako imamo za navadne trozvoke naslednjo formulo: … velika terca z malo terco zgoraj; … mala terca z veliko terco zgoraj; … dve mali terci; … dve veliki terci. Ta formula se lahko prenese v ♦sestav♦ s sekundami, tako da pridemo do točnih ustreznic: (1) velika sekunda z malo zgoraj daje, od c, klaster c, d, es; (2) mala sekunda z veliko zgoraj – c, des, es; (3) dve mali sekundi – c, des, eses; (4) dve veliki sekundi – c, d, e. Ti štirje trozvoki so temelj vseh večjih klastrov … Značilna je kvaliteta ♦harmonije♦, možnost premikanja znotraj zunanjih ♦tonov♦; tj. v spremembah ♦harmonije♦ se notranji glasovi navadno pomikajo znotraj zunanjih meja ♦tonov♦ predhodnega ♦akorda♦. Vendar, če je ♦lestvica♦ omejena na polstopinjske intervale, očitno ni mogoče pomikati ♦tonov♦ znotraj zunanjih meja ♦kromatičnega klastra♦, razen z zamenjavo glasu. Klaster je treba obravnavati kot posamezno enoto, tako kot se obravnava posamezen ♦ton♦ …« (COWELL 1969: 116–118, 121)
2) » Ko v kakšnem odlomku prevladujejo ♦akordi♦ s sekundami, ki so sestavljeni pretežno brez možnosti obratov, tako da je večina glasov oddaljena za sekundo, se ti ♦akordi♦ imenujejo klastri. To niso pravi ♦sekundni akordi♦, delno tudi zaradi svojega doslednega (ozkega – op. N. G.) položaja, predvsem pa zaradi pomanjkanja notranjega pomika glasov.« (PERSICHETTI 1961: 126)
3) »Čeprav je klaster, morfološko gledano, ♦akord♦, je njegov zven po kvaliteti drugačen. Zaradi maksimalno gostega razporeda svojih ♦tonov♦, med katerimi vsak poraja tudi vrsto ♦alikvotnih tonov♦, ki še bolj povečujejo ♦gostoto♦, klaster dojemamo kot kompakten tonski amalgam, v katerem se izgubljajo eksaktne tonske ♦višine♦, ostane pa samo percepcija registra: globoko-srednje-visoko oz. nižje-višje. Zato klaster prinaša novo zvočno kvaliteto – specifično ♦barvo♦, ki je na meji ♦šuma♦. Tudi t. i. ♦beli šum♦ lahko predočimo kot klaster maksimalnega obsega.« (‹MELZ›, I, 340)
4) »Širina in ♦gostota♦ se lahko menjujeta z dodajanjem in odvzemanjem elementov. Klaster kot ♦zvok♦ lahko stoji ali drsi … Pri mešanih vokalih in istrumentalnih ansamblih lahko ima ‘notranji del’ klastra, njegova ♦zvočnost♦2 pomembno vlogo že glede na to, v kolikšni meri se posamezne skupine izvajalcev dinamično izpostavljajo ali prikrivajo, glede na to, da splošni (♦zvok♦) miruje.« (‹G›, 51)
5) »(Naziv za) ♦akord♦ ali ♦zvok♦, ki vsebuje dva ali več intervalov male sekunde ali manj.« (‹CP1›, 238)
6) »(Naziv za) kompleksen ♦akord♦, v katerem imajo notranji glasovi majhne vrednosti, ker bolj pripomorejo h kompletni množici.« (‹CP2›,341)
KM: Oba načina zapisa v izvirni ANG-obliki, z in brez vezaja, sta enakovredna, četudi je Cowell v COWELL 1969 naziv vedno pisal z vezajem. V ‹HI›, 99, se pojavlja naziv »note cluster«, ki se sicer ni pojavil nikjer drugje, vendar je možno, glede na to, da je v ameriški ANG »note« sopomenka ♦tona♦. (‹IM›, 389). Samo v ‹M›, 551, se pojavlja oblika »tonecluster«. V‹L›, 391, in v ‹P›, 135, se pojavlja vrsta pojmov v NEM, FR, IT, ki so redki, saj je c. zares internacionalni naziv.
FR-pojmi, ki odstopajo od ANG-izvirnika, so neobičajni, ker spominjajo na Messiaenove »grappes d’accords« (gl. MESSIAEN 1944: 45), ki nikakor niso c. (prim. npr. ♦resonančni akord♦).
KR: D prikazujejo številne možnosti določanja pomenov pojma, vendar tudi številne probleme, na katere pri tem naletimo, četudi govorimo o enem od temeljnih pojmov v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, ki najbolje zamenjuje ♦akord♦. Zato je omenjanje ♦akorda♦ v vseh D (razen v D 1, ki jo bomo posebej komentirali) nepotrebno, saj, kljub vsemu, obstajajo tudi drugi pojmi (♦agregat♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦), ki so lahko bolj podobni k. kot ♦akordu♦.
a) V D 1 se naziv omenja in razlaga prvič (rokopis COWELL 1969, v katerem je drugo podpoglavje v III. poglavju posvečeno izključno k., dokončano 1919, vendar je sam Cowell tudi prej uporabljal k. v svoji glasbi, že leta 1912 v svoji klavirski skladbi The Tides of Manaunaun – ‹GR›, 51). Cowell očitno želi svojo zamisel kar se da dobro opisati v primerjavi s tradicionlanimi vertikalnimi sklopi, zato se nenehno omenja ♦akord♦, prav tako kot k. – podobno Schönbergovi argumentaciji za ukinjanje razlik med konsonancami in disonancami v zvezi z ♦emancipacijo disonance♦ – nastane kot »zvokovno utemeljen«, izpeljan iz višjih ♦parcialnih tonov♦, kar je sicer mogoče, vendar nič ne pomeni (gl. KR ♦emacipacije disonance♦). Zanimivo je slediti njegovemu prizadevanju, da dokaže »naravnost« k. tako v razmerju do tradicionalnega ♦akorda♦ kakor tudi glede na njegovo utemeljenost v akustiki, dokler ne prizna, da ♦harmonija♦ v k. ne funkcionira več, ker je njegova osnova nehierarhizirana kromatična lestvica (gl. KM ♦celostopinjske lestvice♦). Nato nujno pride do epohalnega sklepa, da je treba k. v celoti, kakršenkoli že je, obravnavati kot pred tem, v preteklosti, ♦ton♦.
b) D 2 je, po ‹JON›, 46, »edina od jasnejših definicij klastra«, s čimer bi se lahko strinjali samo glede potrjene razlike med k. in ♦sekundarnim akordom♦, ki je tako ali tako očitna.
c) D 3 je vsekakor najboljša, saj opozarja na številne lastnosti k., ki se nadalje odražajo v različnih načinih uporabe k. v ♦glasbi 20. stoletja♦, predvsem v izgubljanju razpoznavnosti njegovih konstruktivnih elementov v teksturnih približkih čisto drugih kvalitet.
V ‹DIB›, 320, se na to lastnost k. opozarja s sklicevanjem na Cowellovo nihanje pri opredelitvi k. kot ♦akorda♦ in k. kot »samostojne enote«, torej ♦tona♦ (prim. D 1 in t. a v KR): »V določenih primerih je cluster lahko ♦akord♦ …, drugič samo ♦ton♦. Nič jasneje ne pojasni, kako se harmonični fenomen pretvarja v ♦barvo♦ …« ♦Beli šum♦ kot k. je možen ob domnevi, da je k. sestavljen iz intervalov, ki so (veliko) manjši od (temperirane) male sekunde, o čemer se na tem mestu površno govori v D 5 (gl. spodaj t. e). Vendar bi bilo »alikvotne tone« bolje zamenjati s »parcialnimi toni« (gl. KR ♦alikvota, alikvotnih tonov♦).
d) V D 4 se opisujejo postopki, s katerimi k. dobiva svoje »notranje življenje«, tako da je ta le nadaljevanje D 3 (podrobneje o tem gl. KAGEL 1959).
e) D 5 in 6 je treba analizirati v celoti, saj imata istega avtorja, četudi izhajata iz dveh različnih viroGL: medtem ko se lahko D 6 očita raba ♦akorda♦, je D 5 le delno površna (gl. BLUMRÖDER 1981a: 8), ker se intervali, manjši od male sekunde, torej ♦mikrointervali♦, resnično uporabljajo pri ♦skladanju klastrov♦. V primeru Žalne glasbe za žrtvami Hirošime Pendereckega, ki v KR prinaša ♦skladanje klastrov♦, se jasno vidi, da so v tradicionalnem črtovju vpisani ♦toni♦, s katerimi se sklada k., med njimi pa niso intervali male sekunde, ampak ♦četrtstopinjski♦.
GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦diatonični klaster♦, ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦harmonični klaster♦, ♦kromatični klaster♦, ♦poliklaster♦, ♦sekundni akord♦, ♦skladanje klastra♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba iz klastrov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦glasba iz grozdov♦ ♦statistična glasba♦, ♦tekstura♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦.
‹APE›, 304–305; ‹BASS›, I, 607; ‹BKR›, I, 260; ‹BOSS›, 27–28; ‹CAN›, 125; ‹DIB›, 319–320; ‹EH›, 49; ‹FR›, 93–94; ‹GR6›IV, 504; ‹HI›, 99; ‹HK›, 82; ‹KN›, 50; ‹LARE›, 344; ‹RAN›, 863; ‹RL›, 177; ‹SLON›, 1948; ‹V›,143; ‹VO›,123–124
1 V izvirniku najdemo: »tone-clusters«. V Pojmovniku se vse razširjene oblike ANG-pojma prevajajo kot »klaster«, mogoče bi bilo tudi kot (tonski) »grozd«, saj med njimi ni pomenskih razlik. Tudi sicer se skrajšana oblika uporablja pogosteje od razširjene, ki je svojevrstna tavtologija.
2 V izvirniku najdemo »Sonorität«, kar je resnično »zvočnost«, vendar ne v smislu D ♦zvočnosti♦, po kateri je tehnični naziv oz. strokovna beseda, in ne opisna metafora (gl. tudi KR ♦zvočnosti♦).
