ANG: enigmatic scale; IT: scala enigmatica.
ET: Grš. aínigma = uganka, iz ainíssesthai = zapleteno, nejasno govoriti, iz aînos = govor, zgodba (‹DE›, 331).
D: »(Naziv za) ♦sintetično lestvico♦, ki jo je izkoristil Verdi v svoji Ave Marii (»Scala enigmatica armonisata it quattro voci miste«), sestavljena je iz sedmih tonov, urejenih po naslednjem intervalnem obrazcu:«
(‹FR›, 27; ‹RAN›, 728)
GL: ♦lestvica♦, ♦sintetična lestvica♦.
‹APE›, 92; ‹JON›, 308
ET: Lat. aemulator = tekmec (‹DIV›, 45) ali tudi posnemovalec (‹CASS›, 25).
PRIM: ♦posnemovalnik♦.
NEM: Emiriton.
ET: Kratica iz »electric musical instrument« in Rimski (= prvi priimek enega od konstruktorjev e., A. V. Rimski-Korsakova) (‹GRI›, I, 701); ♦ton♦.
D: »Naziv za) enoglasni, šestoktavni ♦elektronski glasbeni instrument♦, ki se je sredi tridesetih let konstruiral v Moskvi. Deluje prek manualov s trakom.« (‹RUF›, 122)
GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
ANG: emicon.
ET: Po imenu tovarne za distribucijo e. M. I. Conn v New Yorku (‹GRI›, I, 701).
D: »(Naziv za) enoglasni ♦elektronski glasbeni instrument♦ s tipkami, ki ga je okrog leta 1930 v Budimpešti zagotovo razvil Nicholas Langer v sodelovanju s Johnom Halmágyjem … Podoben je malemu spinetu ali čembalu, le da ima klaviatura 32 tipk. ♦Zvok♦ je generiral ♦oscilator♦, s tem da je obstajala možnost nadzora ♦barve♦, vibrata in glasnosti.« (‹GRI›, I, 701)
GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
‹FR›, 27
NEM: Emanzipation der Dissonanz; FR: émancipation de la dissonance; IT: emancipazione della dissonanza.
ET: Lat. emancipatio = osvoboditi, iz emancipare = osvoboditi, osamosvojiti, iz predl. e = iz, manus = roka in capere = ujeti (‹KLU›, 176); dissonantia = neusklajenost, iz dissonare = slabo zveneti, ne ujemati se se, iz predpone dis-, ki zanika osnovo, in sonare = zveneti
(‹KLU›, 146, 147).
D: Naziv za osvobajanje disonance od obveznega razvezovanja v konsonanco.
KM: V SCHÖNBERG 19667: 16–17 Schönberg enakovrednost med konsonanco in disonanco pojasnjuje z dejstvom, da so tako ene kot druge med ♦parcialnimi toni♦, disonance med višjimi, konsonance med nižjimi: »Te so (tj. konsonance in disonance, op. N. G.) … si nasprotne toliko, kolikor sta si nasprotni dve in deset … Odvisno je samo … od analitične sposobnosti ušesa, ali lahko (uho) sprejme visoke ♦parciale♦, zato naziv … blagozvočje razširi v tolikšni meri, da je v njem prostora za vse naravno dane pojave.« Na podoben način tudi Cowell dokazuje tvorbo ♦klastra♦ iz sekund, ki so – kot disonance – tudi v višjih ♦parcialih♦ (gl. D 1 in KR – t. a ♦klastra♦).
»Naravno dani pojavi« so ♦parcialni toni♦.
KR: V DAHLHAUS 1976b: 149–150 Dahlhaus opozarja, da je Schönbergova argumentacija napačna, saj ♦struktura♦ ♦parcialnih tonov♦ ne more biti merilo za določanje konsonantnosti in/ali disonantnosti intervala, temveč edino za določanje ♦zvokov(n)e barve♦ (gl. ♦formant♦).
Schönbergova argumentacija je nepopolna predvsem zaradi njegovega površnega (avtodidaktičnega) poznavanja akustike. Je pa pojem pomemben v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ kot izraz prizadevanj po ukinitvi tonalitetnega, funkcijsko-harmonskega razmerja med konsonanco in disonanco oz. da se disonanca osvobodi od obveze po razreševanju v konsonanco.
GL: ♦atonaliteta♦, ♦glasbena proza♦, ♦linearni kontrapunkt♦, ♦pantonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦.
‹BASS›, I, 662; ‹CAN›, 155; ‹G›, 28, 49; ‹GL›, 50–51
KR: Čeprav uporablja elektroniko, e. s. ne more biti samo »elektronski«, temveč ♦studio za elektronsko glasbo♦, saj se v njem v prvi vrsti ustvarja ♦elektronska glasba♦ (gl. KR ♦elektronskega studia♦).
PRIM: ♦studio za elektronsko glasbo♦ = (♦elektronski studio♦).
ANG: electronic monochord; NEM: elektronisches Monochord.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); iz ANG electron (zloženka iz electric = električni in ion = delec, nabit z elektriko) = negativno nabit osnovni delec (‹KLU›, 174); grš. monókhordon = glasbilo z eno struno, mónos = sam, eden, edini in khordḗ = struna (‹DE›, 169).
D: »(Naziv za) enoglasni dvomanualni ♦elektronski … glasbeni instrument♦, ki ga je leta 1952–53 razvil Friedrich Trautwein za uporabo v ♦studiu za elektronsko glasbo♦ na Severozahodnonemškem radiu (NWDR; kasneje WDR = Zahodnonemški radio – op. N. G.) v Kölnu … Temeljil je na koncertni verziji ♦travtonija♦ …, a brez dela za subharmonsko ♦barvo♦.« (‹GRI›, I, 695)
KR: V ‹GRI›, I, 695, se pojem napačno navaja v NEM-obliki, tj. kot »elektronische Monochord« – namesto »elektronisches Monochord« (s pridevnikom v srednjem spolu s končnico -s). Avtor gesla (Hugh Davies) je geslo očitno prepisal iz naslova Trautweinovega članka o e. m. (gl. TRAUTWEIN 1954), kjer se dejansko pojavlja pridevnik »elektronische«, toda zato, ker je pred njim določni člen za srednji spol (»das«).
GL: ♦elektronska glasba♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦melokord♦.
PRIM: (♦elektronski monokord♦).
‹FR›, 25–26
ANG: electronic musical instruments; NEM: elektronische Musikinstrumente, rein elektronische Musizierinstrumente; IT: strumenti musicali elettronici.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); iz ANG electron (zloženka iz electric = električni in ion = delec, nabit z elektriko) = negativno nabit osnovni delec (‹KLU›, 174).
Lat. instrumentum = naprava, pripomoček, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, naslojevati, uravnati, prilagoditi – (‹DE›, 533; ‹KLU›, 329, 334).
D: 1) »(Naziv za) skupino elektrofonov z elektromehanskim in elektronskim (♦generatorji♦) proizvajanjem nihajev, na katere prek ♦oscilatorja♦, ♦filtra formantov♦ … itn. vpliva ♦aditivna♦ in ♦suptraktivna♦ … ♦sinteza zvoka♦ in ki se prek ojačevalnika lahko oddajajo z zvočniki; v to spadajo ♦Hammondove orgle♦, Welteove ♦svetlobne orgle♦ in t. i. popolni elektronski glasbeni instrumenti, kot so ♦eterofon♦, ♦Martenotovi valovi♦, ♦travtonij♦, ♦ionika♦ … in drugi.« (‹HI›, 143)
2) »(Naziv za) instrumente, v katerih se ♦zvoki♦ proizvajajo z električnimi napravami, kot so ♦oscilatorji♦, fotoelektrične celice, elektromagnetni sistemi itn.« (‹APE›, 90)
3) »(Naziv za) katerikoli glasbeni instrument, katerega ♦zvok♦ se delno ali popolno proizvaja z elektronskimi sredstvi.« (‹FR›, 26)
4) »(Naziv za) vse glasbene instrumente oz. naprave, pri katerih primarno proizvajanje ♦zvoka♦ temelji na elektronskih spojih in ♦modulih♦ … Pri čistih elektronskih instrumentih se osnovni oz. izhodiščni nihaj praviloma proizvaja z ♦oscilatorji♦; ta se nato obdeluje prek različnih ♦filtrov♦, ♦oscilatorjev♦ za upravljanje itn. ter se nato reproducira z ojačevalcem oz. zvočnikom.« (‹RUF›, 121)
5) »(Elektronski glasbeni instrumenti) reproducirajo ♦tone♦ in ♦zvoke♦ prek elektroakustičnih ojačevalnikov prek zvočnikov. Pogosto jih imenujemo tudi ♦električni glasbeni instrumenti♦. Še vedno se ni našel skupni uporabni pojem za elektronske glasbene instrumente … Pri elektronskih glasbenih instrumentih je osnovni pogoj, da se nihaji, ki se pretvarjajo v ♦tone♦ ali ♦zvoke♦, vedno pojavljajo v elektronski obliki. Nasprotno tradicionalni (akustični) instrumenti z električnimi priklopi (traktaturami) ali z električnim pogonom (avtomatske ♦orgle♦, orkestrion) niso elektronski glasbeni instrumenti. Pri elektronskih glasbenih instrumentih so glavne značilnosti postopki proizvajanja ♦zvoka♦, ki se lahko klasificirajo na tiste z mehanskim in na tiste z elektronskim proizvajanjem nihajev.« (‹EH›, 78)
6) »V nasprotju z ♦elektroakustičnimi♦ in elektronsko-mehanskimi instrumenti nimajo čisto elektronski instrumenti nobenih mehansko pogonskih delov, pomembnih za nastanek električnega nihaja. Za proizvodnjo nihaja rabijo izključno elektronski ♦moduli♦ (… cevi, tranzistorji itn.).« (MEYER-EPPLER 1954: 6)
KM: V ‹EH›, 74, se omenja, da se pridevnika »električni«/»elektronski« v praksi točno ne razlikujeta, zato se predlaga naslednja, zelo natančna in pomembno razlikovalna definicija: »kot elektronski se označujejo tisti elektrotehnični procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali … tranzistorji. Se pa govori npr. o ‘električni amplifikaciji’, medtem ko bi bilo prav tu točneje uporabiti pojem ‘elektronska amplifikacija’. Toda naziv ‘♦električna kitara♦‘ (kot tudi ‘električni bas’ – op. N. G.: gl. D 1 ♦električnih glasbenih instrumentov♦) je pravilen.« Gl. tudi KR ♦električne kitare♦.
KR: V D 1 je pretirano poudarjanje ♦aditivne♦ in ♦suptraktivne sinteze zvoka♦, ker se npr. v e. g. i., ki se tam navajajo, sploh ne uporablja ♦sinteza zvoka♦.
Iz vseh ponujenih D je razvidno, da je pomen e. g. i. nejasen, posebno glede na ♦elektronske glasbene instrumente♦ in ♦ elektroakustične glasbene instrumente♦, ki jih nikakor ne moremo razumeti kot sopomenke. V ‹APE›, str. 90 – gl. D 2 se kot sopomenka predlagajo tudi »elektrofonski glasbeni instrumenti«.) Celo razumevanje »popolnih elektronskih glasbenih instrumentov« (D 1) in »čistih elektronskih glasbenih instrumentov« (D 4 in 6) ni popolnoma skladno. Ker torej niti v svetovni strokovni literaturi ta problem ni zadovoljivo rešen (‹EH›, 78), se na tem mestu predlaga, da se vsi instrumenti (razen ♦električnih glasbenih instrumentov♦ v pomenu D 2) uvrstijo v e. g. i., kot je izpeljano v ‹EH›, 78–79, ‹FR›, 106, ‹GR›, 68, ‹GRI›, I, 654, ‹GR6›, VI, 106–107, ‹RAN›, 282–283, ‹ROS›, 86–87 in v ‹RUF›, 121–122.
GL: ♦birotron♦ = ♦melotron♦ = ♦novatron♦, ♦clavinet♦, ♦clavivox♦, ♦dinafon♦, ♦dinamofon♦ = ♦telharmonij♦, ♦električna kitara♦, ♦električni klavir♦, ♦elektroakustične orgle♦, ♦elektrofon♦, ♦elektrokord♦, ♦elektronske orgle♦, ♦elektronij♦, ♦elektronski monokord♦, ♦emikon♦, ♦emiriton♦, ♦eterofon♦ = ♦teremin♦ = ♦tereminovox♦ = (theremin) = (thereminovox), ♦fototon ♦ = ♦svetlobne orgle♦ (D 1), ♦Hammondove orgle♦, ♦heliofon♦, ♦hellertion♦, ♦ionika♦, ♦kaleidofon♦, ♦leslie♦, ♦Martenotovi valovi♦ = (ondes Martenot) = (ondes musicales), ♦melokord♦, ♦melotron♦ = ♦birotron♦ = ♦novatron♦, ♦miksturtravtonij♦, ♦novakord♦, ♦novatron ♦ = ♦ birotron ♦ = ♦melotron♦, ♦partiturofon♦, ♦rhodes♦, ♦ritmikon♦, ♦sferofon♦, ♦sintetizator♦ = (synthesizer), ♦vzorčevalnik♦ = (♦sarnpler♦), ♦solovox♦, ♦svetlobne orgle♦ = ♦fototon♦, ♦techno (music, pop, sound …)♦, ♦telharmonij♦ = ♦dinamofon♦, ♦teremin♦ = ♦eterofon♦ = ♦tereminovox♦ = (theremin) = (thereminovox), ♦tereminovox♦ = ♦eterofon♦ = ♦teremin♦ = (theremin) = (thereminovox), ♦travtonij♦, ♦Wurlitzerjeve orgle♦.
PRIM: ♦električni glasbeni instrumenti♦, ♦elektroakustični glasbeni instrumenti♦, (♦elektronski glasbeni instrumenti♦).
‹BASS›, II, 122–124; ‹EN›, 158–159 = »Musikinstrumente«; ‹GRI›, I, 657–690; ‹M›, 61; ‹P›, 75
ANG: electronic organ; NEM: Elektronenorgel, elektronische Orgel, E-Orgel; FR: orgue electronique; IT: organo elettronico.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); iz ANG electron (zloženka iz electric = električni in ion = delec, nabit z elektriko) = negativno nabit osnovni delec (‹KLU›, 174); ♦orgle♦.
D: »(Naziv za) ♦elektronski glasbeni instrument♦, ki so ga na začetku izdelovali, da bi se približali akustičnim ♦orglam♦ … Za prozvodnjo ♦zvoka♦ so se uporabljala različna sredstva. Prve uspešne elektronske orgle so bile ♦Hammondove orgle♦, ki uporabljajo rotirajoče tonske valje, ki elektromagnetno proizvajajo oscilirajoči tok. V ♦Wurlitzerjevih orglah♦ se uporabljajo vibrirajoči jezički. Modernejše konstrukcije uporabljajo določeno število ♦oscilatorjev♦ s fiksno ♦višino tona♦ in so v celoti elektronske. Pri vseh vrstah elektronskih orgel se začetni nihaji modificirajo in ojačujejo elektronsko in se prek zvočnikov prenašajo do poslušalca.« (‹RAN›, 283)
KM: Iz D je razvidno, da se v e. o. uvrščajo praktično vse vrste ♦orgel (razen električnih – gl. ‹MELZ›, I, 516–517, oz. op. in KR ♦elektroakustičnih orgel♦; v ‹GR6›, VI, 110–111, so e. o. sopomenka električnih ♦orgel♦!), ki vključujejo tudi ♦elektroakustične orgle♦.
KR: V ‹P›, 75, se – iz nerazumljivih razlogov – kot IT-ustreznica za e. o. navajajo ♦elektroakustične orgle♦ (= »organo elettro-acustico«).
V KR se za ♦elektroakustične orgle♦ predlaga, da se, podobno kot so se ♦elektroakustični glasbeni instrumenti♦ uvrstili v ♦elektronske glasbene instrumente♦ (gl. KM ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦), uvrstijo v e. o. Pojem bi bilo torej treba uporabljati s tako splošnim in skupnim nazivom.
GL: ♦dinamofon♦ = ♦telharmonij♦, ♦elektrofon♦ (D 1), ♦elektronski glasbeni instrumenti♦ = (♦elektronski glasbeni instrumenti♦), ♦fototon♦ = ♦svetlobne orgle♦ (D 1), ♦Hammondove orgle♦, ♦kaleidofon♦ (D 1), ♦leslie♦, ♦novakord♦, ♦orgle♦, ♦partiturofon♦, ♦sferofon♦, ♦svetlobne orgle♦ = ♦fototon♦, ♦telharmonij♦ = ♦dinamofon♦, ♦Wurlitzerjeve orgle♦.
PRIM: ♦elektroakustične orgle♦, (♦elektronske orgle♦).
‹BASS›, III, 490; ‹BKR›, II, 15–16; ‹BKR›, V, 30; ‹DOB›, 114–120; ‹EN›, 68–72; ‹GR›, 69; ‹GRI›, I, 690–692; ‹HI›, 142; ‹HO›, 741; ‹IM›, 112; ‹LARE›, 1165; ‹MGG›, XVI, 51–59; ‹RL›, 255; ‹RUF›, 124
ANG: electronic music; NEM: elektronische Musik; FR: musique electronique; IT: musica elettronica. ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); iz ANG electron (zloženka iz electric = električni in ion = delec, nabit z elektriko) = negativno nabit osnovni delec (‹KLU›, 174).
D: 1) »V nasprotju s ♦konkretno glasbo♦, ki temelji na obstoječem zvočnem gradivu, se elektronska glasba pojmuje predvsem kot sredstvo za proizvajanje obsežne palete ♦zvokov♦, ki ne posnemajo ne naravnih ♦zvokov♦ ne ♦zvokov♦ tradicionalnih glasbil.« (‹BOSS›, 44–47)
2) »Elektronska glasba bi se natančneje morala imenovati ‘glasba iz elektronsko proizvedenih ♦zvokov♦‘. S tem bi se pravzaprav jasno poudarilo, da ne govorimo – kot doslej – o glasbi z instrumentalnimi ali vokalnimi ♦zvoki♦, temveč o glasbi, v kateri se uporabljajo elektronske naprave za proizvajanje ♦zvokov♦.« (‹DIB›, 322)
3) »Elektronska glasba se od drugih razlikuje po tem, da njene skladbe, shranjene na traku, ne potrebujejo nobenega posredovanja interpreta … Skladatelj ne piše več za glasbila …, temveč na traku uresničuje glasbo za zvočnike.« (‹EH›, 76–77)
4) »(Naziv za glasbo), ki je v celoti ali delno rezultat elektronske tvorbe, obdelave in reprodukcije ♦zvoka♦.« (‹FR›, 26)
5) »(Naziv za) glasbo, ki za izvajanje potrebuje elektronska sredstva. Pojem se pogosto omejuje na ♦glasbo za trak♦, drugo pa je ♦živa elektronska glasba♦ ali glasba za ♦elektronske glasbene instrumente♦; druga raba (pojma) se navezuje na ♦glasbo za trak♦, ki se ustvarja brez ♦naravnih zvokov♦ (Stockhausen in Eimert sta v zgodnjih petdesetih letih uporabljala naziv ‘elektronische Musik’, da bi svoja dela razlikovala od ♦konkretne glasbe♦ .) … ♦Telharmonij♦, ki ga je leta 1906 izumil Thadeus Cahill …, se po navadi uvršča med predhodnike elektronske glasbe, ker je to prvo glasbilo, ki je ustvarjalo glasbo z elektronskimi sredstvi. Pravi ♦elektronski (glasbeni) instrumenti♦ se niso pojavili do tridesetih let.« (‹GR›, 69)
6) »(Naziv za glasbo), ki se je razvila okrog leta 1950 in ki uporablja postopke, ki so povsem različni od tradicionalnih predstav o glasbi, postopke skladanja … elektronsko proizvedenih ♦zvokov♦ in ♦šumov♦ (♦generatorji♦) po režiji ♦zvoka♦, ki jo narekuje skladatelj ali … računalnik (♦računalniška glasba♦) (in ki se) shranjuje na traku (♦glasba za trak♦). Elektronska glasba se fiksira v eksperimentalnem studiu pod nadzorom skladatelja brez interpreta v … ‘avtonomni’ formi na traku, da bi se reproducirala prek zvočnikov ali se izvajala pod skladateljevo režijo ♦zvoka♦ … v koncertni dvorani (kot ♦živa elektronska glasba♦).« (‹HI›, 142)
7) »(Naziv za) glasbo, v kateri se različne glasbene ideje snemajo na trak in nato reproducirajo po elektroakustični poti … Čeprav se ♦elektronski (glasbeni) instrumenti♦ lahko uporabljajo skupaj s tradicionalnimi, kot npr. ♦Martenotovi valovi♦ v Messiaenovi Turangalili, takšna uporaba ♦elektronskih (glasbenih) instrumentov♦ ne gre v pravo elektronsko glasbo … Izvirno se elektronska glasba nanaša samo na glasbo, ki se proizvaja z elektronskimi sredstvi, kot so ♦sintetizator♦ in ♦obročni modulator♦, v nasprotju s ♦konkretno glasbo♦, v kateri se ♦zvoki♦ proizvajajo bodisi s konvencionalnimi glasbili bodisi z naravnimi ♦šumi♦, npr. z uličnim hrupom.« (‹IM›, 112)
8) »Naziv, ki se je pojavil okoli leta 1950 v zvezi s kölnskim ♦Studiem za elektronsko glasbo♦ (Herbert Eimert, Karlheinz Stockhausen in drugi) in ki označuje glasbo, ki je sestavljena izključno iz nihajev, proizvedenih z elektronskimi ♦generatorji♦, pri čemer se (tako proizveden) nihaj lahko obdeluje z različnimi postopki (s ♦filtri♦, z ♦obročnimi modulatorji♦ … itn.). V širšem smislu se elektronska imenuje tudi tista glasba, ki nastaja po mehanični poti (♦električna kitara♦, ♦Hammondove orgle♦, ♦clavinet♦ itn.), ali pa se amplificira in obdeluje elektroakustično. Zaradi jasnosti v tem drugem primeru se priporoča, da se govori o elektronsko amplificirani glasbi, medtem ko je kombinacijo električno amplificirane in prave elektronske glasbe priporočeno imenovati polelektronska.« (‹KN›,66)
9) »Z elektronsko glasbo razumemo ne samo elektronsko amplificirano mehanično glasbo, ampak tudi elektronsko proizvedene ♦zvoke♦, skladbe.« (‹M›, 555)
10) »(Naziv za) glasbo, ki se komponira z ♦zvoki♦, proizvedenimi z elektronskim postopkom … Pojavu elektronske glasbe je neposredno predhodilo delo … Pierra Schaefferja … Tri leta kasneje … J. Cage … prav tako ustvarja glasbo za magnetofonski trak, t. i. ♦tape music♦ .., in za izhodiščno zvočno gradivo vzame ♦zvoke♦ različnega porekla, tudi gradivo, izvedeno na tradicionalnih instrumentih. Vendar sta prvo skladbo, pri kateri je prvotno zvočno gradivo proizvedeno z elektroakustičnimi aparaturami, ustvarila H. Eimert in R. Beyer in jo prikazala leta 1951 na tečajih za ♦novo glasbo♦ v Darmstadtu.« (‹MELZ›, I, 517)
11) »Elektronska glasba se je prikazala svetu 5. avgusta 1920, ko je ruski inženir in čelist Leon Teremin demonstriral svoj ♦tereminovox♦ na Moskovskem tehnološkem inštitutu … « (‹SLON›, 1444)
12–A) »V zadnjih letih (besedilo je nastalo leta 1964 – op. N. G.) … se vse manj govori o ♦konkretni glasbi♦, tako da se vsa glasba, ki obstaja na magnetofonskih trakih in ki nastaja z elektronskim proizvajanjem in obdelavo ♦zvoka♦ in ki se lahko sliši samo prek zvočnikov, imenuje elektronska glasba.« (STOCKHAUSEN 1971a: 242)
12–B) »♦Musique concrète♦, ♦elektronische Musik♦ in ♦tape music♦ se sedaj (tj. leta 1968 – op. N. G.) uvrščajo pod skupni naziv ‘elektronska glasba’.« (CROSS 1968: 33)
KR: Raznolikost D je povsem neobičajna, ne samo glede tega, da se naziv različno definira, ampak tudi glede tega, kako se k njemu pristopa. (Enako raznolikost se lahko opazi v temeljiti obdelavi pojma v STROH 1972):
a) D 1 je točna, vendar presplošna. Ker izhaja s FR-govornega območja, je normalno, da vztraja pri razliki med e. g. in ♦konkretno glasbo♦ (ki se je na FR-govornem območju poskušala zaobiti s pojmom, kakršen je ♦elektroakustična glasba♦; gl. KR ♦elektroakustične glasbe♦; tudi KM ♦konkretne glasbe♦). (V ‹BOSS›, 43–44, 47–49, se poleg e. g. obdelujeta ♦elektroakustična glasba♦ in ♦živa elektronska glasba♦.)
b) D 2, ki izhaja iz vira z veliko pretenzijo po maksimalni kompetenci, sugerira povsem nepomembne stvari, ki so same po sebi razumljive.
c) V D 3, ki izhaja iz najkompetentnejšega vira, so poudarjene predvsem lastnosti e. g., ki jih zagotovo ni treba niti omenjati. V nadaljevanju D se to resda kompenzira. (V ‹EH›, 351–352, se posebej obdelujejo tudi terminološki problemi e. g., tako da lahko na tem mestu najdemo komentarje o pojmih – kot je npr. ♦avtentična glasba♦; gl. KR ♦avtentične glasbe♦ –, ki so bili ponujeni namesto e. g., vendar so tudi že pozabljeni.)
d) D 4 je povsem zmedena: kakšno zvezo ima z e. g. »reprodukcija ♦zvoka♦« (razen če se misli na e. g. kot na ♦glasbo za trak♦, kot je omenjeno v D 3 in D 5)? Poleg tega, kaj pomeni »v celoti ali delno«?
e) D 5, ki izhaja iz tako pretencioznega vira, ponuja toliko pomenov (in to s konkretnimi pojmovnimi sugestijami), da se resnično postavlja vprašanje, ali niso tudi drugi sugerirani pojmi pravzaprav sopomenke: 1) Najprej »izvajanje« (= »playing«) e. g. ne zahteva »elektronskih sredstev« (= »electronic means«), temveč elektroakustična sredstva (v pomenu, v katerem se elektroakustika definira v ‹FR›, 25; gl. KR ♦elektroakustične glasbe♦), npr. ojačevalnik in zvočnike. 2) ♦Živa elektronska glasba♦ se – ne brez razloga – tudi po obliki in pomenu razlikuje od e. g. 3) ♦Elektronski glasbeni instrumenti♦ praviloma nimajo nikakršne zveze z e. g. (razen, pogojno, ♦sintetizator♦, na katerem se – na nekaj različicah – lahko tudi »igra«), zato je iskanje korenin e. g. npr. v ♦telharmoniju♦ ali ♦tereminovoxu♦ (gl. D 11), ki sta ustvarjala glasbo z električnimi in ne z elektronskimi sredstvi, povsem deplasirano (gl. ‹EH›, 74, kjer se opozarja na razliko med »električnim« in »elektronskim«, tudi KM ♦električnih glasbenih instrumentov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦). 4) Stockhausen in Eimert v petdesetih letih niti nista mogla uporabljati drugega pojma kot »elektronische Musik«, ko pa je njun materni jezik NEM.
f) V D 6 se povsem neprimerno v dveh povsem različnih konceptih omenja »režija ♦zvoka♦« (= »Klangregie«), ki nima nikakršne zveze z delom v ♦studiu za elektronsko glasbo♦. (»Režija ♦zvoka♦« se nanaša predvsem na upravljanje ♦zvoka♦ prek elektroakustične ali avdiotehnične opreme v kakšnem prostoru.) Omenjanje ♦žive elektronske glasbe♦ je treba razumeti kot izgovor za navajanje vodilke.
g) Začetek D 7 nima niti približne zveze niti z najširšim pomenom pojma, še posebej po vpletanju ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦ v e. g., se pa v drugem delu D pomen omejuje, čeprav ni jasno, zakaj se omenjata ♦sintetizator♦ in ♦obročni modulator♦, ne pa ♦generatorji♦ in/ali ♦oscilatorji♦, ♦filtri♦ itn.
h) D 8 je iz vira, ki se v prvi vrsti ukvarja z ♦rock glasbo♦, zato so v njej predlagani pomeni pogojeni z njeno prakso. Temu navkljub priporočilo za uvajanje pojma »polelektronske glasbe« ni na mestu. Poleg tega ♦generatorji♦ niso »električni«, temveč »elektronski« (o razliki gl. ‹EH›, 74, oz. KM ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦, ♦električnih glasbenih instrumentov♦).
i) V D 9 se v e. g. nepravilno umešča tudi »elektronsko amplificirana mehanična glasba«.
j) Začetek D 10 vzorno določa pomen pojma (edino »elektronski« bi bilo treba zamenjati z »elektroničnim«; pridevnik ni iz »elektrona«, temveč iz »elektronike« (‹ŠPR›, 157–159), vendar se kasneje koncipira, kot da je e. g. – podobno ♦elektroakustični glasbi♦ – skupni pojem, v katerega gredo ♦glasba za trak♦, ♦konkretna glasba♦ itn. (zanimivo je tudi, da se v ‹MELZ›, II, 359, ♦konkretna glasba♦ obdeluje kot poseben pojem – gl. D 1 ♦konkretne glasbe♦). Koristno je, da se ♦glasba za trak♦ – natančno: glasba O. Lueninga, V. Ussachevskega, J. Cagea in drugih z začetka petdesetih let – navaja v izvirni obliki (♦music for tape, tape music♦), ki jo je kot tehnični naziv in strokovno besedo treba ohraniti, saj se tudi po estetiki razlikuje od ♦glasbe za trak♦ v širšem smislu, ki je skorajda sopomenka e. g. oz. ♦konkretne glasbe♦ (gl. KR ♦glasbe za trak♦ in ♦music for tape, tape music♦).
k) D 11 je še en primer – kot tudi D 5 – za iskanje korenin e. g. tam, kjer – v njenem točnem pomenu – ni niti sledu o njej (gl. tu t. e.).
I) V D 12 se e. g. predlaga kot skupni naziv, ki bi odpravil vse razlike med e. g., ♦elektroakustično glasbo♦, ♦elektrofonsko glasbo♦, ♦glasbo za trak♦ (ne pa tudi ♦music for tape, tape music♦ v ožjem smisli – gl. KR ♦music for tape, tape music♦), ♦konkretno glasbo♦ (gl. o tem tudi KM ♦konkretne glasbe♦) in ♦sintetično glasbo♦.
E. g. je torej tista glasba, ki nastaja po elektronski poti, to je z uporabo naprav v ♦studiu za elektronsko glasbo♦, kot so ♦generatorji♦ in/ali ♦oscilatorji♦, ♦filtri♦ itn., ki pravzaprav niso ♦elektronski glasbeni isntrumenti♦, na katere bi lahko »igrali« (ampak so eventuelno »elektronski instrumenti«). Za ustvarjanje e. g. je potreben magnetofon, zato da bi se kot ♦avtentična glasba♦ lahko enkrat za vselej shranila na magnetofonski trak in bi jo nato lahko kot ♦glasbo za trak♦, v širšem smislu, »izvajali« (tj. reproducirali) z napravami za reprodukcijo (ojačevalci, zvočniki).
Tudi ♦računalniška glasba♦ bi lahko bila e. g., če samo računalnik ustvarja njene ♦tone♦, ♦zvoke♦ in ♦šume♦ ali pa upravlja naprave, ki jih ustvarjajo (gl. t. 2 v D ♦računalniške glasbe♦).
V premišljenih znanstvenih in strokovnih besedilih se priporoča raba NEM-oblike »electronische Music« namesto e. g., če se (kot v D 5) misli na glasbo, ki je, kot nasprotje pariški ♦musique concrète♦ (gl. KM in KR ♦konkretne glasbe♦), nastala v začetku petdesetih let v ♦Studiu za elektronsko glasbo♦ Zahodnonemškega radia v Kölnu (gl. STOCKHAUSEN 1963d).
GL: ♦neskončni trak♦ = (tape loop), ♦chorus♦ (D 2), ♦elektronski glasbeni instrumenti♦ = (♦elektronijski glasbeni instrumenti♦), ♦elektronski monokord♦, ♦filter♦, ♦generator♦, ♦nadzor napetosti♦ = (VC) = (voltage control), ♦vmesnik♦ = (interface), ♦melokord♦, ♦MIDI♦, ♦mešanica tonov♦, ♦modulacija♦, ♦modulator♦, ♦music for tape, tape music♦, ♦oscilator(ji)♦, ♦partitura za realizacijo♦, ♦zanka♦ = (loop)♦, ♦obročni modulator♦ = (ring modulator) = (RM), ♦sintetizator♦ = (synthesizer), ♦sinteza zvoka♦, ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz sinusnih tonov♦, ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦naprava za posnemanje♦ = (♦emulator♦), ♦vzorčevalnik♦ = (♦sampler♦), ♦detektor ovojnice♦, ♦stacionarni zvok♦, ♦studio za elektronsko glasbo♦ = (♦studio za elektronsko glasbo♦) = (♦elektronski studio♦), ♦šum♦, ♦naprava za zakasnitev♦, ♦vzorčenje♦ = (♦sampling♦), ♦vari(o)speed)♦, ♦vokoder♦ = (vocoder), ♦živa elektronska glasba♦ = (live electronic music) = (live-electronics).
PRIM: ♦akuzmatika, akuzmatična glasba♦, ♦algoritemska glasba♦ ♦avtentična glasba♦, ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D), ♦elektroakustična glasba♦, ♦elektrofonska glasba♦, (♦elektronska glasba♦), ♦glasba za trak♦ = (music for tape, tape music), ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦), ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D) = ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦sintetična glasba♦. ‹BASS›, II, 120–131; ‹BKR›, II, 16–17; ‹BKR›, V, 30–31; ‹CH›, 297–298; ‹GR6›, VI, 107–110; ‹HK›, 121–122; ‹HO›, 336; ‹HU›, 30–43; ‹JON›, 84–87; ‹KN›, 66; ‹KS›, 106–126; ‹L›, 375; ‹LARE›, 517; ‹MGG›, III, 1263–1268; ‹P›, 75; ‹RIC›, II, 124–125; ‹RL›, 256–257; ‹ROS›, 85–86; ‹RVF›, 121, ‹V›, 212–220