MONTAŽA, TEHNIKA MONTAŽE

ANG: montage; NEM: Montage; FR. montage; IT: montaggio.

ET: Poznolat. montare = vzpenjati se (na hrib), od mons = hrib, pozneje v smislu opremiti, sestaviti (‹KLU›, 487); grš. tehnikós = umeten, spreten, od tékhnē = umetnost, veščina, znanje (‹KLU›, 724).

D: Naziv za tehniko združevanja v glavnem raznolikega gradiva, npr. citatov, iz različnih skladb istega ali drugih skladateljev v novo celoto, kolaž.

KM: Razen v BUDDE 1972 montaža ni omenjena nikjer v smislu te D, tj. kot tehnika, ki skupaj s citatom in kolažno tehniko ustvarja kolaž kot rezultat. Povsod je montaža v glavnem omenjena v povezavi z manipulacijo megnetofonskega (ali redkeje video) traka (npr. v ‹CP1›, 241, ‹FR›, 54, ‹HO›, 628; ‹JON›, 173 in ‹KS›, 117). Ta pomen nas tukaj ne rabi zanimati, ker je povsem običajen, celo v music for tape, tape musc, kjer predstavlja tudi estetsko stališče, ne pa le tehničnega prijema. Tudi Kaglova skladba Montage (1967–68), v kateri nastaja kolaž iz citatov iz njegovega lastnega opusa, z naslovom ne nakazuje samo tehničnega postopka, (ki je zelo drugačen od postopkov z magnetofonskim trakom), temveč tudi estetsko stališče (gl. SCHNEBEL 1979; 222–225; ‹GL›, 42. 152 – opomba III.6. c/8).

KR: V KR citata, citatne tehnike (skladanja) in kolaža, kolažne tehnike (skladanja) je izpostavljen pomen tega pojma v tistem smislu, v katerem se uporablja tudi v BUDDE 72: m., t. m. je, skupaj s citatno in kolažno tehniko, tehnika, ki ustvarja kolaž kot rezultat, torej je komplementarna citatni in kolažni tehniki.

GL: metaglasba, music for tape, tape music, pluralizem (D 2).

PRIM: citat, citatna tehnika (skladanja), kolaž, kolažna tehnika (skladanja).

MOMENT, MOMENTNA OBLIKA

ANG: moment, moment form; NEM: Moment, Momentform; FR: moment, forme momentanée.

ET: Lat. momentum = (dobesedno) sila gibanja, čas, trenutek, od movere = gibati se (‹KLU›, 485).

D: 1) »Pojem ‘moment’, ki sem ga tako pogosto omenjal, je treba pojasniti. Kaj se imenuje moment?, Ali je to najmanjša slišna časovna enota nekega akustičnega dogodka? To bi bila kvantitativna določitev, s katero tukaj ničesar ne morem početi. Ali so lahko momenti različno dolgi: krajši moment v primerjavi z daljšim … daljši v primerjavi s krajšim …? Če so, potem ali obstaja časovna meja trajanja momenta? Že prej sem govoril o zelo različnih trajanjih momentov, o delnih momentih1 in o skupinah-momentih2. Pojem bi torej razumel tako, da vsako enoto oblike, prepoznavno po posamezni in nespremenljivi lastnosti – lahko bi rekel tudi: vsako samostojno misel – v določeni skladbi lahko poimenujem moment; tako je pojem razume kvalitativno in glede na dani kontekst (povedal sem: v določeni skladbi), ter je trajanje momenta ena lastnost njegove karakteristike; momenti so torej po karakteristiki lahko dolgi ali kratki. Če se kak moment razčleni zaradi spremembe ene ali več karakterističnih lastnosti, te člene imenujem delni momenti1; če se spremeni toliko lastnosti, da se njegova karakteristika … izgubi, nastaja – postopoma ali nenadno – nov moment. Več momentov, ki drug drugemu sledijo in ki so po eni ali več lastnostih sorodni, ne da bi bila vprašljiva njihova posamezna karakteristika, imenujem skupina momentov.2 Gledano oblikovno je moment lahko tudi oblika (individualno), struktura (dividualno) ali mešanica obojega; gledano časovno, je moment lahko stanje (statično) ali proces (dinamično) ali pa kombinacija obojega … V zadnjiih letih se skladajo glasbene oblike, ki so daleč od sheme dramatične končne oblike; ki ne ciljajo niti na en sam višek, ne na več pripravljenih, ter s tem pričakovanih viškov …; ki so celo takoj intenzivne …; od katerih se v vsakem momentu lahko pričakuje minimum ali pa maksimum in pri katerih se ne dá z gotovostjo predvideti smer razvoja od sedanjega; ki so se že začele ter bi lahko tekle naprej v nedogled …; oblike, v katerih trenutek ni nujno delček kake časovne linije, v katerih moment ni nujno delček izmerjenega trajanja, temveč v katerih se koncentriranost na zdaj – na vsak zdaj – prav tako tvori vertikalne zareze, ki se prečno prepletajo s horizontalno predstavo o času, vse do brezčasovnega, ki ga imenujem večnost: večnost, ki se ne začenja na koncu časa, temveč je dostopna v vsakem momentu. Govorim o glasbenih oblikah, v katerih se je očitno skušalo pojem časa – natančneje povedano: pojem o trajanju – razdreti ter ga nadvladati … Nova instrumentalna glasba z variabilnimi in večpomenskimi oblikami neskončnega trajanja bi lahko na ustrezen način našla ustrezne pogoje za izvedbo. Izvajalci bi lahko v spremenjljivem številu – z variabilnimi ‘izmenami’ – sodelovali pri izvedbi nekega dela, ki traja neskončno in pa občasno … – odvisno od zanimanja občinstva … – (eno) delo nadomestili z drugim … Zdaj pa bom (v povezavi z nastankom momentne oblike) omenil ostale možnosti poslušanja: Tukaj se koncentracijo usmerja na moment; istočasno pravim: lahko tak moment tudi ne poslušamo, če več ne moremo ali ne želimo. To pomeni, da se ni treba bati, da se bo izgubila nit, če se ustavimo na kakšnem že minulem momentu, medtem ko glasba poteka naprej.« (STOCKHAUSEN 1963j: 200–201, 198–199, 206; STOCKHAUSEN 1963e: 226)

2) »(Naziv za) koncept oblike, ki ga je vpeljal Stockhausen kot poskus, da bi pomagal poslušalcu pri obvladovanji težav s polušanjem serialne glasbe. Sestavljen je iz proste uporabe vrste kontrastnih fraz, med katerimi vsaka predstavlja moment. Vsak moment je enak po statusu … Skladatelj ne začenja pri trdni točki v času, temveč se premika v vseh smereh znotraj cikličnih meja. Momenti se lahko razvrstijo v kakršnokoli zaporedje, če hočemo doseči odprto obliko, kot v Stockhausenovih Momente (1961).« (‹IM›, 249)

3) »Po K. Stockhausenu ‘Momentform’ dodaja tradicionalni glasbeni obliki … nov koncept liričnosti s koncentracijo na tukaj in sedaj.« (‹BOSS›, 93)

4) »Pojem, ki ga je vpeljal Stockhausen, predvideva, da mora biti poslušalec osredotočen na ‘moment’ ali sekcijo (D 1) z nekim definiranim značajem, ki lahko traja en moment ali pa čez minuto (kar je razšrjanje koncepta skupine) … Ta aspekt mobilne oblike … je omejen in pravzaprav tudi opuščen v verziji (Stockhausenovih Momente) iz leta 1972, čeprav je zamisel o glasbi, skladani iz momentov, Stockhausenu ostala pomembna.« (‹GR›, 123)

5) »(Naziv za) koncept strukture, ki ga je iznašel Karlheinz Stockhausen. Moment je segment glasbenega časa, v glavnem par sekund do nekaj minut …, ki ga od znotraj definiramo s kako konstanto (npr. z zmrznitvijo višine tona v določenih registrih) ali pa s kakim procesom (npr. s progresivnim odvzemanjem prvin kompleksnemu zvoku, dokler ne pride do tišine). Osnovna značilnost je ta, da je moment popoln sam po sebi. Tisto, kar se dogaja znotraj momentov skladbe (včasih tudi proporcionalna dolžina različnih momentov), je pogosto bolj pomembno od odnosov med momenti. V številnih delih v momentni obliki, kot so Stockhausenovi Momente (1962–64), sosledje momentov ni določeno in lahko variira pri vsaki izvedbi.« (‹V›, 494)

KR: V D 1 se s skrajno strnjenim izborom iz relevantnih Stockhausenovih besedil skuša določiti pomen tega pomembnega pojma iz njegove skladateljske teorije. Ostale D so izbrane zato, da pokažejo, kako se v specialistični strokovni literaturi razume in tolmači pomen pojma:

a) O momentni obliki kot »aspektu« mobilne oblike po D 4 gl. KR t. a mobilne oblike.

b) V D 5 sta moment in momentna oblika nadomeščena s strukturo kot sopomenko oblike (gl. KR t. c-II. strukture).

c) Različne letnice nastanka Stockhausenovih Momente – 1961 v D 2, 1972 v D 4 in 1962–64 v D 5 – izhajajo iz registriranja različnih verzij skladbe. Prva verzija je nastala leta 1961–62, zadnja do sedaj pa leta 1972. Moralo bi torej pisati 1961–72.

d) Konstatacija na koncu D 5, da je »sosledje momentov nedoločeno in lahko variira pri vsaki izvedbi«, je povsem odvečna: drugače sploh ne bi šlo za momentno obliko.

D 1 kaže, da moment in momentno obliko komajda lahko razumemo kot tehnična pojma in/ali strokovna izraza izven Stockhausenove skladateljske teorije. Prav tako je očitno, da Stockhausen, ne glede na izrazito inspirativnost in skoraj mistični prostop, uporablja tudi celoten arzenal novih pojmov, med katerimi se zdi morebiti relevanten»neskončna oblika«. Ta pojem pa je le nadaljevanje njegove približne razlage momentne oblike in ni uvrščen v ta Pojmovnik, sploh ker bi to lahko bil eden izmed substitutov za že itak problematično individualno obliko odprtega tipa, oz. odprto obliko (gl. KR individualne in odprte oblike).

Pojmi so ohranjeni v svoji mednarodni podobi (niso se prevajali kot, recimo, »trenutek«, »hip«, »ali hipna forma« ali »trenutna forma«), da bi na ta način ohranili njihov pomen, ki ga imajo kot tehnični pojmi in/ali strokovni izrazi. (V svojih tekstih tudi sam Stockhausen ne izenačuje po pomenu mednarodnega pojma »moment« z NEM pojmom »Augenblick, o čemer se je pri prevodu D 1 še kako pazilo: »Augenblick« je namreč vselej preveden kot »trenutek«!) Nenavadni pridevnik od »momenta« (»momentna forma«) se je ohranila, čeprav tudi utečeni pojem »trenutna oblika« v slovenščini pomensko ustreza izvirniku.

GL: aleatorika, improvizacija, nedeterminacija = (indeterminacija), work in progress = (delo v nastajanju).

PRIM: individualna oblika, mobilna oblika, odprta oblika, variabilna oblika, večpomenska oblika.

FROBENIUS 1978: poglavje III; ‹G›, 147; ‹GR6›, XII, 474; ‹M›, 555; ‹RAN›, 505

1 V izvirniku so navedeni »Teilmomente«.

2 V izvirniku so navedeni »Momentgruppen«.

MODUS Z OMEJENIMI MOŽNOSTMI TRANSPOZICIJE

ANG: mode of limited transposition(s); NEM: Modus mit begrentzer Transpositionsmöglichkeit; FR: mode à transpositions limitées; IT: modo à transposizioni limitate.

ET: Modus; transpozicija(vrste, serije).

D: »(Naziv za) moduse, ki se formirajo v več simetričnih skupinah, pri čemer je zadnja nota vsake skupine vedno ‘skupna’ s prvo noto naslednje skupine.« (MESSIAEN 1944: 51)

KM: Modusi z omejenimi možnostmi transpozicije so eden izmed tipičnih pojmov v skladateljski teoriji O. Messiaena (gl. dodana vrednost in neretrogradni ritem). On jih leta 1928 uprabi pri skladanju kot rezultat predurejanja gradiva, oz. parametra višine tona.

Po merilu omejenosti transpozicije je Messiaen določil sedem modusov (z ležečimi oglatimi oklepaji so označene »simetrične skupine«):

KR: Modusi z omejenimi možnostmi transpozicije so tipičen pojem, v katerem se modus v glasbi 20. stoletja ne uporablja v svojem izvirnem pomenu, temveč kot naziv za eno vrsto lestvične sistematičnosti, ki nima veze z dur-molovo tonaliteto (prim. sintetične lestvice). Na podoben način se uporablja tudi trop, ker sta trop in modusi z omejenimi možnostmi transpozicije po funkciji, tj. kot rezultat predurejanja gradiva oz. parametra višine tona, podobni dvanajsttonski vrsti, seriji (čeprav niti eden izmed modusov z omejenimi možnostmi transpozicije ne vsebuje dvanajst tonov).

V prevod modusov z omejenimi možnostmi transpozicije so namenoma vstavljene »možnosti«, da bi s tem bil poudarjen restriktivni moment, ki je Messiaenu bil tako pomemben (prim. »charme des impossibilités = šarm nemogočega« v MESSIAEN 1944: 5–6; ta formulacija se pogosto pojavlja v Messiaenovih spisih).

V D je »skupina« izvirni Messiaenov naziv, čeprav tukaj – po teoriji dvanajsttonske tehnike – gre za segment (kakor je to tudi omenjeno v ‹JON›, 170–171), Skupina ima namreč v teoriji serialne glasbe poseben pomen (gl. skupina, skupinska skladba).

Pri skladateljskih teorijah se je treba držati izvirne terminologije, sploh če gre za tako vplivno teorijo, kot je Messiaenova (gl. dodano vrednost, neretrogradni ritem).

GL: lestvica, modus, parameter, predurejanje gradiva.

PRIM: celostopinjska lestvica = (celotonska lestvica), dvanajsttonska vrsta, serija, vrsta, serija, sintetična lestvica, trop.

‹G›, 47; ‹GR›, 123; ‹P›, 189

MODUS

ANG: mode; NEM; Modus; FR: mode; IT: modo.

ET: Lat. modus = mera, količina, velikost, pravilo, način (‹KLU›, 484); tj. način medsebojnega obnašanja tonov v neki lestvici.

D: Kakor je navedeno v KR modalitete, modus je naziv za vsako lestvico, razen dur-mol tonalitetne (gl. tonaliteta).

KM: Modus je v terminologiji glasbe 20. stoletja pomemben pojem, ker se z njim označujejo vse vrste lestvične sistematičnosti, ki nimajo veze z dur-molovo tonaliteto, celo dvanajsttonska vrsta in njegove oblike (DAHLHAUS 1968: 7). Modus z omejenimi možnostmi transpozicije pa ima poseben pomen v skladateljski teoriji in praksi O. Messiaena (MESSIAEN 1944: 51–63). Seveda obstajajo nazivi za take nove vrste modalitetne, modusne sistematičnosti (neomodaliteta, neomodalitetnost, polimodaliteta, polimodalitetnost).

KR: V ‹RIC›, III, 190, so ponujeni naslednji pomeni modusa: 1) modus v starogrški glasbi; 2) cerkveni modus; 3) ritemski modus; 4) modus v menzuralni notaciji; 5) današnji durov in molov modus. Pomen t. 5 je v ‹RIC›, III, 192, natančneje pojasnjen takole: »V modernem glasbenem sistemu beseda modus označuje dva tipa lestvice, na (začetnem) tonu c in a. To nista nič drugega kot cerkveni jonski in eolski modus, ki sta se afirmirala v 16. stoletju.« Ta pomen modusa je povsem napačen, ker med drugim zanika razliko med modaliteto (ki v ‹RIC› ne obstaja) in tonaliteto. V ‹CAN›, 337–340, se poleg starogrških in srednjeveških modusov navajajo durova in molova lestvica ter celostopinjska lestvica, pentatonska lestvica, ciganska lestvica, t. i. andaluzijski modus, enigmatična lestvica itn. V ‹CH›, 302, je modus spet samo bodisi durova bodisi molova lestvica, čeprav je v ‹CH›, 302, polimodaliteta definirana kot »polifonija modusov, v najširšem pomenu te besede«. V ‹LARE›, 1044–1045, je pristop pojmu veliko bolj zapleten, ker so izpostavljene težave pri njegovem definiranju. Zato je posebej obdelan sam pojem, njegova zgodovina in cerveni (oz. srednjeveški) modusi. Tudi v ‹GR6›, XII, 377, se pojem »v sodobnem, dvojnem pomenu« definira »bodisi kot ‘posebna lestvica‘, bodisi ‘posplošena melodija’, ali pa kot oboje, odvisno od posebnega glasbenega ali kulturnega konteksta«.

Po analogiji sa tujimi pridevniki (ANG: »modal«, NEM: »modal«, FR: »modale«, IT: »modale«) je iz m. Izpeljan vsebinsko dvoumen slovenski pridevnik »modalni« namesto ustreznega pridevnika »modusni«, podobno kot pri tonaliteti (gl. KR tonalitete). Vendar je za razliko od tonalitete, pri kateri je »tonus« sumljiva ET-osnova, m. kot neizbežna tujka – zlasti kot tehnični pojem – opravičuje tak internacionalizem, zlasti še, ker je »modalni« nemogoče izorieniniti. Naj bosta torej oba pridevnika vsaj enakovredna!

GL: modaliteta, (modalitetnost) = (modalnost), neomodaliteta, neomodalitetnost = (neomodalnost), polimodaliteta, polimodalitetnost = (polimodalnost).

PRIM: dvanajsttonska vrsta, serija, lestvica, modus z omejenimi možnostmi transpozicije, vrsta, serija, sintetična lestvica, sistem.

‹APE›, 180; ‹BASS›, II, 165 = vodilka k modaliteti; ‹BASS›, III, 168 = »modus« (v srednjeveški glasbeni teoriji); ‹DG›, 372–373; ‹GR›, 122; ‹HI›, 295–296; ‹HO›, 620–621; ‹IM›, 247–248; ‹JON›, 168–169; ‹L›, 366; ‹MI›, III, 216–219; ‹P›, 188–189

MODULNI SINTETIZATOR

ANG: mofular synthesizer; NEM: Modulsynthesizer.

ET: Modul, sintetizator.

D: Naziv za vrsto sintetizatorja, ki je sestavljen iz različniih modulov, tj. naprav z normiranimi in standardiziranimi značilnostmi z zaokroženo samostojno funkcijo, ki se enostavno montirajo na ohišje sintetizatorja.

GL: melokord, modul, razdelilna plošča = (patch board), sintetizator = (synthesizer).

‹EN›, 154–155; ‹GRI›, II, 640

MODULATOR

ANG: modulator; NEM: Modulator; FR: modulateur; IT: modulatore.

ET: Lat. modulator = ki meri po pravilu, učitelj glasbe, glasbenik.

D: »(Naziv za) katero koli napravo, ki se v elektronski glasbi uporablja za spremembo (modulacijo) zvočnih signalov.« (‹GR6›, XII, 456)

KM: V D je seveda mišljena elektronska glasba v najširšem pomenu.

GL: elektronska glasba, modulacija, obročasti modulator = (ring modulator) = (RM).

‹BASS›, II, 124; ‹CH›, 302–303; ‹EH›, 207; ‹EN›, 154; ‹FR›, 53; ‹HO›, 624; ‹L›, 366; ‹P›, 188; ‹POU›, 226; ‹RAN›, 505; ‹V›, 493

MODULACIJA ZVOKOV(N)E BARVE

ANG: timbre modulation; NEM: Klangfarbenmodulation, Filtermodulation.

ET: Modulacija.

D: »(Naziv za) postopek v elektrosnki sintezi zvoka v katerem se razen višine in intenzitete modulira tudi zvočno barvo. Lahko govorimo tudi o modulaciji zvokov(n)ega spektra.« (‹EH›, 161–162)

KM: »sprememba amplitud nihajev … ne deluje le na spremembo intenzitete, temveč tudi na spremembo zvokov(n)e barve.« (‹EH›, 162)

KR: KM je v določenem nasprotju z D. Modulacija zvočne barve namreč pomeni isto kot katera koli elektronska modulacija, ker vsaka izmed njih vpliva na spremembo zvokov(n)ega spektra in posledično tudi zvokov(n)e barve. V ‹EH›, 319–320, je navedeno tudi modulacija zvokov(n)ega spektra, ki seveda pomeni isto.

Pomena pojma v ‹CP1›, 243 (»zvok, ki se premika kontinuirano in enakomerno od ene barve do druge«), in v ‹CP2›, 243 (»počasna sprememba barve«), sta povsem nepomembna.

GL: elektronska glasba, modulacija, zvokov(n)a barva.

PRIM: križna modulacija, modulacija amplitude = (AM) = (amplitude modulation), mdulacija faze = fazni pomik (D 1), modulacija frekvence = (FM) = (frequency modulation).

‹FR›, 93; ‹HU›, 97–99

MODULACIJA FREKVENCE = (FM) = (FREQUENCY MODULATION)

ANG: frequency modulation; NEM: Frequenzmodulation; FR: modulation de fréquence, modulation en fréquence; IT: modulazione di frequenza.

ET: Modulacija; lat. frequentia = pogostost, od frequens = pogost (‹KLU›, 231).

D: »(Naziv za) spremembo (modulacijo) amplitude (višine vala) nekega nihaja. Modulacija amplitude, ki se proizvaja z nizkofrekvenčnim nihajem (pod 20Hz), pri slišnih nihajih ustvarja vibrato. Če pa se modulira nihaj, katerega frekvenca je v slišnem območju (nad 20Hz), potem nastane nova oblika nihaja ter se tako modulacijo amplitude lahko izkoristi – npr. s pomočjo sintetizatorja – tudi za sintezo zvoka.« (‹EN›, 16) Že najbolj preprosti primer modulacije frekvence oz. modulacije nekega sinusnega nihaja z drugim sinusnim nihajem, ustvarja novo obliko nihaja z drugačnim zvočnim spektrom. Če je npr. nosilna frekvenca a = 1000 Hz, frekvenca s katero se modulira pa je b = 200 Hz, potem bo nastala oblika nihaja sestavljena iz nihajev na frekvencah od 1000 Hz, 1200 Hz (= ab), 1400 Hz (=a2b), 1600 Hz (=a3b) itn. ter od 800 Hz (=a-b), 600 Hz (=a-2b) itn … Ustvarjanje zvoka v sintetizatorju v osnovi temelji na načelu modulacije frekvence z več generatorji sinusnega tona, ki se povezujejo s posebnimi algoritmi (algoritemski sintetizator).« (‹EN›, 86–87)

KM: »Modulacijo amplitude se uporablja tudi v tehniki radijskega prenosa na ultrakratkem valnem območju« (‹EN›, 87). Tukaj pa nas vendarle zanima le pomen, ki je vezan na možnosti sinteze zvoka.

KR: FR pojma »modulation en fréquence«, ki je naveden v ‹P›, 85, ne najdemo nikjer v konsultirani literaturi.

GL: elektronska glasba, modulacija, modulator, sinteza z modulacijo frekvence.

PRIM: križna modulacija, modulacija amplitude = (AM) = (amplitude modulation), modulacija zvokov(n)e barve.

‹CP1›, 238; ‹DOB›, 168–169; ‹EH›, 104–105; ‹EN›, 86–87; ‹FR›, 32; ‹GR›, 78; ‹HI›, 164; ‹HU›, 92–95; ‹LARE›, 1045; ‹POU›, 220–225

MODULACIJA FAZE = ♦FAZNI POMIK♦ (D 1)

ANG: phase shifting; NEM: Phasenmodulation, Phasenverschiebung.

ET: Modulacija; faza.

D: »Naziv za modulacijo faze nekega nihaja. Uporablja se za proizvajanje različnih elektronskih učinkov (npr. v phaserju ali flangerju) ali pa v elektronski sintezi zvoka.« (‹EN›, 175)

GL: elektronska glasba, faza, modulacija.

PRIM: fazni pomik (D 1), križna modulacija, modulacija amplitude = (AM) = (amplitude modulation), modulacija frekvence = (FM) = (frequency modulation), modulacija zvokov(n)e barve.

‹EH›, 251–252

MODULACIJA AMPLITUDE = (AM) = (AMPLITUDE MODULATION)

ANG: amplitude modulation; NEM: Amplitudenmodulation; FR: modulation d’amplitude, modulation en amplitude (gl. KR); IT: modulazione d’ampiezza.

ET: Modulacija; lat. amplitudo = velikost, prostornost, od amplus = obsežen, prostoren, velik (‹KLU›, 26).

D: »(Naziv za) spremembo (modulacijo) amplitude (višine vala) nekega nihaja. Modulacija amplitude, ki se proizvaja z nizkofrekvenčnim nihajem (pod 20Hz), pri slišnih nihajih ustvarja vibrato. Če pa se modulira nihaj, katerega frekvenca je v slišnem območju (nad 20Hz), potem nastane nova oblika nihaja ter se tako modulacijo amplitude lahko izkoristi – npr. s pomočjo sintetizatorja – tudi za sintezo zvoka.« (‹EN›, 16)

KM: »Modulacijo amplitude se uporablja tudi v tehniki radijskega prenosa na dolgovalnem, srednjevalnem in kratkovalnem območju« (‹EN›, 17). Tukaj pa nas vendarle zanima le pomen, ki je vezan na možnosti sinteze zvoka.

KR: FR pojma »modulation en amplitude«, ki je naveden v ‹P›, 19, ne najdemo nikjer v pregledani literaturi.

GL: elektronska glasba, modulacija.

PRIM: križna modulacija, modulacija faze, križna modulacija, modulacija amplitude = (AM) = (amplitude modulation), modulacija frekvence = (FM) = (frequency modulation), modulacija zvokov(n)e barve.

BLUMRÖDER 1983: 18; CHION-REIBEL 1976: 229–230; ‹CP1›, 273; ‹DOB›, 106–107; ‹EH›, 20; ‹FR›, 5; ‹GR›, 18; ‹HI›, 29; ‹HU›. 95–97; ‹LARE›, 1045; ‹POU›, 210