MODULACIJA

ANG: modulation; NEM: Modulation; FR: modulation; IT. modulazione.

ET: Lat. modulari = meriti, prilagoditi, skladno peti, od modus = mera, količina, pravilo, način (‹KLU›, 484).

D: »Skupni naziv za določeno spremembo signala z modulatorjem. Pri elektronski obdelavi nekega signala lahko načeloma temu signalu spremenimo kateri koli parameter. (‹EN›, 153)

KM: V terminologiji glasbe tonalitetne tradicije se pod modulacijo razume predvsem prehode med tonalitetami. V širšem smislu se razume spremembo na splošno (npr. spremembo metra – in včasih tempa – v metrski modulaciji). Tukaj pa se omejujemo na najožji pomen pojma, tj. na njegov pomen v elektronski glasbi. V ‹FR›, 53, je na ta specifičen pomen modulacije v glasbi 20. stoletja opozorjeno tako, da je sam pojem (»modulation«) označen kot »electronic« (= »elektronska modulacija«).

GL: elektronska glasba, modulator, obročni modulator = (ring modulator) = (RM).

PRIM: fazni pomik (D 1) = modulacija faze, križna modulacija, modulacija amplitude = (AM) = (amplitude modulation), modulacija frekvence = (FM) = (frequency modulation), modulacija zvokov(n)e barve.

‹BKR›, III, 140; BLUMRÖDER 1983: 18–20; ‹CP1›, 241; ‹CP2›, 342; ‹DOB›, 106–107; ‹EH›, 207; ‹GR›, 123; ‹GRI›, II, 675–676; ‹GR6›, XII, 456; ‹HI›, 295; ‹HO›, 626; ‹HU›, 92; ‹L›, 365; ‹LARE›, 1045; ‹P›, 188; ‹RAN›, 505; ‹HU›, 582; ‹V›, 493

MODUL

ANG: module; NEM: Modul; FR: module.

ET: Lat. modulus = mera, merilo (‹DUD›, 464).

D: Naziv za napravo z normiranimi in standardiziranimi značilnostmi (npr. dimenzijami) z zaokroženo samostojno funkcijo, ki se jo zlahka priklopi na kak večji sistem, npr. na sintetizator.

KM: Pojem se, v povsem specialističnem pomenu, ki ga tukaj ne bomo obdelali, uporablja v Schaefferjevi teoriji konkretne glasbe (gl. ‹GUI›, 111–112).

GL: modulski sintetizator, razdelilna plošča = (patch board), obročni modulator = (ring modulator) = (RM), sintetizator = (synthesizer).

‹EH›, 207; ‹EN›, 153; ‹FR›, 53; ‹HU›, 90

MODRI ŠUM

ANG: blue noise; NEM: blaues Rauschen.

D: 1) »(Naziv za) signal, ki se ne ponavlja, je brez višine, ki vsebuje vse slišne frekvence s povečanjem relativne amplitude višjih frekvenc.« (‹FR›, 10)

2) »(Naziv za) vrsto elektronskega šuma, katerega značilnosti so nasprotne značilnostim roza šuma.« (‹EN›, 188)

GL: šum.

PRIM: beli šum, črni zvok, obarvani šum, roza šum .

MODERN JAZZ

ANG: modern jazz; NEM: modern Jazz; IT: modern jazz, jazz moderno (gl. KR).

ET: ANG modern = moderen (prim. moderna glasba); jazz.

D: »Splošni naziv za poskuse ‘moderniziranja’ jazza, ki so se pojavili v cool jazzu okrog leta 1953 oz. za poskuse, da se s harmoničnimi, kontrapunktičnimi, zvokovnimi in oblikovnimi sredstvi jazz naredi bolj subtilen, v smislu današnje umetniške glasbe. Razvoj se je začel na Zahodni obali ZDA (San Francisco, Los Angeles). V tem West Coast jazzu, pri profiliranju katerega so sodelovali v glavnem beli glasbeniki (G. J. Mulligan, S. Rogers, J. Guiffre), je nastala elegantno-kontrapunktna … vrsta muziciranja, pogosto na temelju rafiniranih aranžmajev … Na Vzhodni obali ZDA, v New Yorku kot središču, se je razvil East Coast jazz …, bolj ekspresivna in vitalna sem v modern jazzu.« (‹HU›, 580)

KM: V ‹GRJ›, II, 117, se (pravilno) opozarja, da se pojem ne nanaša na free jazz, čeprav se je ta razvil istočasno.

KR: Ne priporočamo uporabe slovenskega prevoda pojma (»sodobni jazz«), ker je s tem lahko označen sodobni jazz v celoti (kot tudi npr. sodobna glazba), ne pa poseben slog v jazzu Zato se tudi v NEM, FR in IT uporablja izvirna ANG oblika. V ‹BASS›, Ill, 165, se uporablja IT prevod pojma, vendar v drugem, napačnem pomenu: »Pojem, s katerim se označujejo nove oblike v jazzu , ki so nastale z dozorevanjem bebopa v štiridesetih letih in pozneje.«

GL: cool jazz, East Coast jazz, jazz, progressive jazz, West Coast jazz.

‹BKR›, III, 139; ‹HI›, 295; ‹IM›, 295; ‹RAN›, 502

MODERNIZEM

ANG: modernism.

ET: Moderna glasba.

D: »Naziv, ki je najbolj običajen v ameriških besedilih o glasbi tridesetih let (prim. moderna glasba), ko je bilo vse skladatelje, kot so Varèse, Bartók, Stravinski, Cage, Antheil, Webern in Copland, mogoče opisati kot moderniste ali celo ultramoderniste. V pisanju o sodobni kulturi pojem ‘moderno gibanje’ pomeni novo občutljivost, ki se je pojavila okrog I. svetovne vojne in ki se je izražala skozi slike Kandinskega in Picassa, skozi romane Joycea in Prousta ter skozi glasbo Schönberga in Stravinskega. Gibanje naj bi izgubilo pomembnost v šestdesetih letih; od tod prihaja izum neverjetnega pojma postmodernizem. Modernizem sugerira zavestno premeščanje meja v smeri naprej, ter ni tako primeren za skladatelje, ki so to premeščanje meja razumeli kot končni cilj: npr. za Varèsea in Bouleza.« (‹GR›, 122–123)

KM: Pripona -izem navadno sugerira naziv sloga, obdobja ipd. [ …] ter bi tudi tukaj moral imeti tak pomen, kar deloma sugerira D.

KR: V D je pravilno poudarjen specifičen pomen pojma v ameriškem pisanju o glasbi (v New Yorku je med letoma 1925 in 1946 Zveza skladateljev – League of Composers – izdajala revijo Modern Music, za katero so pisali Sessions, Copland, Cage itn. (‹GR›, 123), je pa z nadaljnjo eksplikacijo njegov pomen povsem nevtraliziran. D avantgardne glasbe v ‹GR›, 22 (gl. D 2) enači pomen tega pojma z modernizmom, ki se je – namesto avantgarde – uporabljal pred 2. svetovno vojno (gl. KR avantgarde, avantgardne glasbe).

Poleg tega so skrajno problematični skladatelji, ki jih D navaja kot predstavnike modernizma (številni med njimi so hkrati uvrščeni tudi pod avantgardno glasbo, oz. pod eksperimentalno glasbo).

Modernizem se kot tehnični pojem in strokovni izraz lahko uporablja le kot oznaka usmeritve, ki so jo zastopali ameriški skladatelji, zbrani okro revije Modern Music. Izven tega konteksta je pomen pojma kolokvialen. torej znanstveno nepomemben.

GL: avantgarda, avantgardna glasba, eksperiment, eksperimentalna glasba, glasba 20. stoletja, nova glasba, sodobna glasba.

PRIM: moderna glasba, moderna, glasbena, postmodernizem = (postmoderna).

MODERNA, GLASBENA

NEM: musikalische Moderne.

ET: Moderna glasba.

D: 1) »Če iščemo pojem, ki najbolje imenuje prelomno razpoloženje devetdesetih let (XIX. stoletja) – katerega glasbeni simbol predstavlja začetek Straussovega Don Juana – ter se pri tem nočemo slepiti z neobstoječo slogovno enotnostjo epohe, potem bomo seveda uporabili izraz ‘moderna’ … in bomo govorili o –slogovno povsem odprti – glasbeni moderni, ki (z nestabilnimi mejami) traja od 1890 do začetkov Nove glasbe okrog leta 1910.« (DAHLHAUS, 1980: 280)

2) »Izraz ‘moderna’ je postal oznaka samozavedanja časa. Glasbenozgodovinski razkoli okrog leta 1890 na eni in leta 1910 na drugi strani so dovolj vplivni, da lahko opravičijo interpretacijo glasbe okrog leta 1900 kot posebnega obdobja, kot glasbene ‘moderne’. (DAHLHAUS 1976d: 90)

KM: Obe D neposredno polemizirata Mersmannovo razumevanje moderne glasbe, po katerem se 20. stoletje začenja okrog leta 1890, ker sta 1889 bili praizvedeni Mahlerjeva I. simfonija in Straussov Don Juan (gl. MERSMANN 1927: 70 in DAHLHAUS 1976d: 90). Kakor se vidi v D 1, Dahlhaus uporablja pojem kot periodizacijsko oznako, ki označuje obdobje pred Novo glasbo, ter prav tako v smislu periodizacijske etikete pravi: »Nova glasba se je začela okrog leta 1910, ne pa okrog leta 1890, tako kot ‘moderna glasba‘ Hansa Mersmanna. Glasba okrog leta 1900 bi morala pomeniti konec, ne pa začetka; v zavesti avantgarde okrog leta 1930 je ustvarila kontrastno folijo, s katere se je vzdignilo novo.« (DAHLHAUS 1976d: 90) Dahlhaus prav tako omenja »pozno romantiko« in »glasbeni jugendstil« kot pojma, ki naj bi ­označevala obdobje glasbene moderne, vendar ju zavrača (gl. DAHLHAUS 1976d: 90). Prav tako poudarja povezanost glasbene moderne z »duhom časa (= Zeitgeist)« npr. v tem kontekstu: »Izraz ‘pozna romantika’, ki iz glasbe okrog leta 1910 naredi kontrastno foljio primarno neoklasicistično interpretirani Novi glasbi, deformira duhovno stanje ‘moderne’ tako, da Straussa in Pfitznerja postavlja pod isto etiketo. Strauss je bil za svoje sodobnike, tako za oboževalce kot za nasprotnike, glasbeni predstavnik ‘moderne’; Pfitzner pa je predstavljal neko neoromantiko, ki je – tudi v književnosti – bila razumljena kot ‘antimoderna’, kot nasprotje duhu časa … Glasbena ‘moderna’ je samo sebe čutila kot poudarjeni izraz sodobnosti.« (DAHLHAUS 1976d: 90)

Ta Dahlhausov predlog periodizacije je sprejemljiv tudi v veliko zahtevnejših poskusih periodizacije glasbe 20. stoletja. Tako npr. H. Danuser (v DANUSER 1984: 1) govori »o poznem obdobju glasbene moderne«: »Če se desetletij od konca osemdesetih let do I. svetovne vojne ne opazuje le kot pozne glasbene romantike, temveč – s pomočjo pojma glasbene moderne – kot samostojno epoho1, potem se od približno 1907. leta naprej dogajajo spremembe, ki jih je priporočljivo uvrščati v pozno obdobje moderne, ki se konča šele v dvajsetih letih, predvsem v neoklasicizmu

[…]

KR: Kakor je poudarjeno v KR postmoderne, je m. čisti germanizem, vendar ga je iz slovenščine nemogoče izkoreniniti, sploh kot oznako obdobja.

GL: (postmoderna) = postmodernizem.

PRIM: moderna glasba, modernizem.

1 Tukaj Danuser opozarja na poglavje »Moderna kot glasbenozgodovinska epoha« iz DAHLHAUS 1980: 270–285.

MODERNA GLASBA

ANG: modern music; NEM: moderne Musik; FR: musique moderne.

ET: Lat. modernus = sodoben, nov, od modo = ravno sedaj, od modus = mera, količina, velikost, pravilo, način (‹KLU›, 485–486).

D: 1) »V katalogu Britanskega muzeja so dela, napisana po letu 1800, vključena v rubriko z oznako ‘moderna glasba’. V ameriški uporabi je moderna glasba kolokvializem za plesne medije in popularne pesmi. Srednjeveški rokopisi, ki so se ukvarjali s teorijo glasbe, se pogosto začnejo s frazo ‘Brevitate gaudet moderni’. Moderni, ki so uživali v kratkosti, so po mnenju anonimnih avtorje teh traktatov bili privrženci Ars nove. V današnji uporabi se moderna glasba nanaša na tisto, ki je bila napisana po letu 1900. Druge variante tega pojma so glasba 20. stoletja, Nova glasba, glasba našega časa, današnja glasba in sodobna glasba.« (‹SLON›, 1468)

2) »Podati bi bilo treba končno definicijo pojma moderen. To je seveda relativen pojem, če se ga uporablja v odnosu do nekega časovnega obdobja, se pa nanaša tudi na vsakdanjost, ter na določen način izraža tudi odnos do umetnosti, ki ni nujno samoumeven pri pojmih kot sta sodobna glasba in glasba 20. stoletja. Prekrivanja starega in novega so neizogibna, tako v tehničnem kot tudi v estetskem smislu. Npr. skladatelja, kot sta Strauss ali Elgar, sta delovala čez tretjino 20. stoletja sočasno z Bartókom in Stravinskim, vendar način razmišljanja in tehnike prvih dveh niso kazale večje prekinitve z vodilno glasbeno tradicijo, za razliko od del drugih dveh, ki so poslušalce lahko zmedla ali ce užalila. Pod ‘modernostjo’ se razume odnos do umetnosti v času, ki je različen po kakovosti, ni pa zgolj poznejši v času, in ki se ga je, glede na odnos do klasične tehnike, dalo odkriti že v različnih trenutkih pred koncem devetnajstega stoletja.« (DUNWELL 1969: 13–14)

KM: Treba je opozoriti, da je časopis, ki ga je v New Yorku med letoma 1925 in 1946 izdajala ameriška Zveza skladateljev (»League od Composers«), imel naslov Modern Music (‹GR›, 123).

V D 1 je opisana skoraj vsa širina pomena pojma, z drugimi besedami: njegova nenatančnost. To potrjujejo sopomenke na koncu D 1 (tudi v ‹APE›, 180, ter v ‹RAN›, 502, je navedeno povezava z glasbo 20. stoletja). D 2 opozarja na vse težave pri poskusih jasnega določanja pomena pojma.

KR: Kakor je omenjeno v prvem delu D 1, moderna glasba, kot tudi sodobna glasba, ni pojem, ki bi pripadal izključno terminologiji glasbe 20. stoletja (lahko se spomnimo tudi na polemiko med »starim« – polifonim in »novim« – homofonim v drugi polovici 16. stoletja; za termonološko raziskavo zgodovine pojma je pomembno dejstvo, da se tukaj omenjena pridevnika vežeta na prakso – »pratica« – ne pa na glasbo), se pa v povezavi z njo najpogosteje uporablja. Domnevne sopomenka na koncu D 1 so sprejemljive le v pogovorni uporabi, jih pa žal pogosto najdemo tudi v bolj kompetentni, strokovni literaturi.

Moderna glasba je eden izmed tistih pojmov v terminologiji glasbe 20. stoletja, katerih pomen se zdi skoraj toliko samoumeven, da o njem ni treba razmišljati. Vendar pa D 2 dokazuje, da to ne drži! Ogl.mo si nekaj primeroGL:

1) V MITCHELL 1963 je pojem predstavljen kot sopomenka nove glasbe, tako da bi jo bilo – že v naslovu – boljše uporabljati namesto m. g.

2) V ‹EIN›, V, se kot sopomenko moderne glasbe omenja nova glasba (kar, glede na vsebino, ni pravilno), čeprav v ANG izvirniku beseda teče o moderni glasbi. (‹EIN› je NEM prevod in predelava Eaglefield-Hullovega Dictionary of Modern Music and Musicians).

3) V VINCENT 1974 se z ničemer ne določa, kaj naj bi bila moderna glasba v naslovu, ker je to očitno nekaj samoumevnega.

4) Tudi v ‹DIB› se ne specificira, kaj pomeni moderna glasba v naslovu (čeprav bi tudi tukaj bilo bolje uporabiti novo glasbo, kar pa avtor zavrača brez prepričljive argumentacije – gl. konec D 4 nove glasbe), čeprav se na str. 10 navajajo merila izbire gradiva (oz. skladateljev, skladb in terminologije), ki pa niso niti malo znanstvena: »Pri poskusu opisovanja najmlajšega obdobja v glasbi mi je bilo pomembno ustvariti predstavo o njem. Glede na to, da sem tudi sam sodobnik tega obdobja, in glede na to, da so skladatelji moji sodobniki, ne morem preprečiti dejstva, da bo to moja osebna predstava. Bralec jo lahko sprejme, si jo prilasti ali pa jo zavrže.« (Pomembno je opozoriti, da je avtor v nadaljevanju svoje knjige – gl. DIBELIUS 1991 – pod moderno glasbo uvrstil tudi podaljšek obdobja med letoma 1965 in 1985, s čemer je pomen pojma skrajno relativiziran.) Dibeliusovi kriteriji osebnega pričanja so v popolni koliziji z D 2, še bolj pa s prizadevanji, da bi se v terminologiji glasbe 20. stoletja moderno glasbo čim bolj natančno opredelilo tudi skozi periodizacijsko oznako »glasbene moderne« (gl. moderna, glasbena).

Tukaj se seveda ne da, tudi noče normirati pomena pojma, se pa skozi literaturo opozarja na še nekatere pomene, ki niso omenjeni v KR.

PRIM: avantgarda, avantgardna glasba, eksperiment, eksperimentalna glasba, glasba 20. stoletja, moderna, glasbena, modernizem, nova glasba, sodobna glasba.

BORRIS 1984; Griffiths 1978; MERSMANN 1927; METZGER 1989a; SCHLOEZER-SCRIABINE 1959

(MODALNOST) = (♦MODALITETNOST♦)

(ANG: modality; NEM: Modalität; FR: modalité; IT: modalità.)

ET: Od pridevniške oblike samostalnika modus; pripona -ost označuje lastnost, stanje ipd. (‹BAB›, 290–292)

D: Nepravilen naziv za kvaliteto, lastnost modusa.

KM: Kot je tonalnost nastala iz vsebinsko dvoumnega slovenskega pridevnika »tonalen«, iz samostalnika tonaliteta (gl. KR tonaliteta), tako je v m. dvoumen pridevnik »modalen«, izpeljan iz samostalnika modus. (Ustrezna pridevniška oblika bi bila »modusni«, kot je tudi navedeno v KR modusa.) No, za razliko od tonalitete, pri kateri je »tonus« sumljiva ET osnova, modus kot neizogibna tujka – zlasti kot kao tehnički pojem – upravičuje tak internacionalizem, zlasti zato, ker se ni mogoče znebiti izraza »modalen«. Torej, naj bosta oba pridevnika vsaj enakovredna!

KR: Modalnost, tudi ne glede na KM, pomeni pravzaprav isto kot modaliteta (gl. D 1 modalitete in KR modalitetnosti). Modalnost se je pa že toliko uveljavila, da je skoraj nemogoče zahtevati opuščanje tega pojma (za razliko od tonalnosti, ki v povezavi s tonaliteto in tonalitetnostjo vseeno predstavlja povsem različen primer; gl. KM modalitete). Modalnost je torej preprosto naziv za kakovost, lastnost, odliko modusa, čeprav bi namesto tega pojma bilo boljše uporabljati modalitete.

GL: modus, neomodalnost = (neomodalitetnost), (polimodalnost) = (polimodalitetnost).

PRIM: modaliteta, (modalitetnost), tonalitetnost = (tonalnost).

‹P›, 187

(MODALITETNOST) = (♦MODALNOST♦)

ET: Modalilteta; pripona -ost označuje lastnost, stanje ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za kvaliteto, lastnost, odliko modalitete.

KM: Pojem je ustvarjen po analogiji s tonalitetnostjo. »Izpeljanke s priponi -ost … označujejo lastnosti … pojma, ki je označen s pridevnikom v osnovi izpeljanke.« (‹BAB›, 291; prim. tonalitetnost).

KR: Glede na to, da je pripona -iteta tipična končnica za nomen qualitatis (gl. ET tonalitete), je dodajanje slovenske pripone -ost na ta mednarodni pojem povsem odvečno. Analogija s tonalitetnostjo ni primerna, ker tonalitetnost, kot naziv za kvaliteto, lastnost, odliko tonalitete, ne more biti isto kot m., ker je modaliteta vendarle »skupni naziv« (‹MELZ›, II, 596) za karakteristike (tj. kvaliteto, lastnost in odliko) raznih vrst modusov (gl. ET in D 1 – t. 1 modalitete). Zaradi svoje pleonastičnosti je m. odvečen pojem, ter ga ni treba uporabljati.

GL: modus, (neomodalitetnost) = (novomodalitetnost) = (neomodalnost), (polimodalitetnost) = (polimodalnost).

PRIM: modalliteta, (modalnost), tonalitetnost = (tonalnost).

MODALITETA

ANG: modality; NEM: Modalität; FR: modalité; IT: modalità.

ET: Lat. modus = mera, količina, velikost, pravilo, način (‹KLU›, 484); pripona –iteta od lat. -tas (-tatis) kot oznaka kakovosti, najpogosteje kot pridevniška osnova (nomen qualitatis) (‹BAB›, 333; ‹KLU›, 722).

D: 1) »1. Skupni naziv za značilne harmonske in melodične lastnosti napeva, ki temeljijo na starocerkvenih načinih, za razliko od tonalitete, naziva, ki se nanaša na sistem sodobnega dura in mola. 2. V primerjalni muzikologiji naziv za tonske sisteme arabske, indijske, marokanske, judovske, kitajske in japonske glasbe.« (‹MELZ›, II, 596)

2) »V nekaterih tonskih sistemih tj. zaporedjih ali lestvicah različnih tonov, toni niso enako oddaljeni: včasih dva tona med seboj deli polstopnja1, včasih pa cela stopnja2. In ravno zaradi teh različnih položajev celih stopinj in polstopinj lestvica dobi svoj specifični značaj. Od tod sledi, da obstaja toliko oblik sistema, kolikor obstaja različnih dispozicij v zaporednju tonov, ki tvorijo sistem. V oktavnem sistemu obstaja sedem različnih oblik, ki se dobijo s premeščanjem dveh polstopinj ali pa tako, da se kot osnovo zaporedja osmih tonov vzame vsaka izmed različnih stopinj3 lestvice. Te oblike imenujemo modusiModerna glasba je konstituirana skozi samo dva modusa: durovega in molovega … Naša modusa se lahko transponirata, vendar se s tem dobi le navidezna različnost, ker položaj intervalov ostane vedno enak.« (‹DG›, 372–373)

3) »(Naziv za) sistem odnosov, ki ga tvorijo srednjeveški cerkveni načini, in ki prek osnovnih tonov ter v določenem obsegu določa potek neke melodije.« (‹HI›, 294)

4) »(Naziv za) melodične in harmonske formacije, ki temeljijo na cerkvenih načinih, za razliko od tistih, ki temeljijo na durovih in molovih modusih, na tonalitetah.« (‹APE›, 180).

5) »(Naziv za) tisto, kar se nanaša na modus. Pravzaprav se ta pojem uporablja takrat, ko gre za ostale moduse, ne pa za dur in mol, ki tvorita tonaliteto … Ni običajno govoriti o modaliteti v povezavi z umetnimi modusi (sintetični lestvici) ali pa v povezavi s številnimi eksotičnimi, izvenevropskimi modusi. (‹HO›, 619–620).

6) »(Naziv za) sistem klasifikacije diatonične lestvice, zahvaljujoč kateremu obstaja toliko modusov, kolikor je različnih kombinacij pozicij polstopinj. Posledično izraz označuje tudi značaj neke netonalitetne kromatične ali diatonične lestvice, razen dvanajsttonskega sistema.« (‹MI›, III, 216)

KM: Kljub občutni neizenačenosti D je modaliteto veliko bolj enostavno povezovati z modusom kot pa tonaliteto s »tonusom«, preprosto zato, ker modus kot ET osnova modalitete nima enake funkcije kot jo ima pri tonaliteti »tonus«. Zato lahko trdimo, da je tonaliteta enostavno vrsta modalitete. V ‹LARE›, 1044, se modaliteta, kot oznaka »za glasbeno sintakso, ki uporablja drugačne od klasične dur-molove lestvice«, celo zoperstavlja tonaliteti.

KR: V D 6 je napačno omenjanje »dvanajsttonskega sistema« (gl. KR t. 2 sistema), čeprav se v DALHLHAUS 1978: 7 celo dvanajsttonskio vrsto imenuje za modus oz. za njegovo obliko.

Zaradi specifične terminologije v glasbi 20. stoletja (neomodaliteta, neomodalnost, polimodaliteta, polimodalitetnost), modalitete kot splošnega naziva za sistem modusov ni dobro povezovati le s starogrškimi in/ali srednjeveškimi cerkvenimi modusi (kot v D 1 t. 1, D 3 in 4). Zato ni napačno pod modaliteto uvrstiti vse tiste moduse, ki niso tonalitetni, tj. niso molova ali durova lestvica. Ta predlog se morda ne sklada z izvirno Fétisovo D tonalitete (gl. D 1 tonalitete), ker je po njej tonalilteta isto kot modus. Ker pa se je pomen tonalitete v ožjem smislu jasno profiliral, se je s tem razmejilo tudi pomen modalitete.

GL: dvanajsttonska vrsta, serija, lestvica, modus, neomodaliteta, vrsta, polimodaliteta, serija, sintetična lestiva, sistem.

PRIM: (modalitetnost) = (modalnost), tonaliteta.

‹BASS›, III, 156–163; ‹L›, 264

1 V izvirniku piše »semitono«. Prim KR celostopinjske lestvice.

2 V izvirniku piše »tono«. Prim KR celostopinjske lestvice.

3 V izvirniku piše »gradi«. Prim KR celostopinjske lestvice.