Interni strežnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

ANG: big band; NEM: big band, groβe Musikgruppe; FR: big band, grande formation; IT: big band, grande complesso.

ET: ANG big = velik; ♦band♦.

D: »V ♦jazzu♦ navadno naziv za tip velikega orkestra, značilnega za obdobje ♦swinga♦ (1935–45). Medtem ko je mali sestav (♦combo♦) ustrezal linearnemu, polifonemu načinu muziciranja, je big band nastal v obdobju, ko je ♦jazz♦ glasba postajala vse bolj harmonično koncipirana. Sestavljena je iz skupine ritmičnih¹ instrumentov (bobni, kontrabas, kitara, klavir) in skupine melodičnih instrumetov (trobente, tromboni in saksofoni).« ‹MELZ›, I, 197)

KM: Ustreznice v NEM, FR in IT se razlikujejo od izvirnika iz ‹BR›, 234–235. V uporabi je ANG-izvirnik, kot lahko vidimo tudi v ‹L›, 67–68, kjer je naveden samo ta.

KR: V ‹MELZ›, I, 197, se b. b. zapisuje kot big-band (gl. D). To je edini primer za takšno pisanje besed, ki je precej neupravičeno, saj je »big« navaden pridevnik pred samostalnikom »band«. (Včasih se v ANG-pojmih dva samostalnika lahko povežeta z vezajem, če je prvi samostalnik v funkciji pridevnika.)

B. b. je nepotrebno prevajati […], saj s tem izgubi pomen tehničnega pojma oz. strokovne besedne zveze.

GL: ♦block chords♦, ♦jazz♦, ♦progressive jazz♦, ♦swing♦.

PRIM: ♦band♦, ♦combo♦, ♦jugband♦, ♦skiffle, skiffle band, skiffle group♦, ♦steel band♦, ♦washboard, washboard band♦.

‹BASS›, I, 256, 348; ‹BKR›, 1,143; ‹FR›, 9; ‹GRJ›, I, 108; ‹HI›, 63; ‹HK›, 51–52; ‹KN›, 35; ‹RAN›, 95; ‹RL›, 111

1 Ustrezneje bi bilo »ritemskih«. Gl. KR ♦ritma♦.

ANG: bichord.

ET: Lat. bis, kot predpona bi- = dvakrat (‹DE›, 91); ♦akord♦.

D: »(Naziv za) ♦vertikalno zvočnost♦, ki nastane s sočasnim zvenenjem dveh akordnih ♦struktur♦, ki se jih da identificirati (to sta trozvoka ali septakorda) … Naslednji primer je biakord trozvoka F-dura i H-dura:«

(‹FR›, 9)

KM: V ‹JON›, 34, se nahaja samo neobičajen ANG-pojem »bichordality«, ki je pojasnjen v D: »pojem opisuje glasbo, ki uporablja ‘superponirane [ali združene] ♦akorde♦ iz iste (sedemtonske) ♦lestvice♦ brez sočasnega vpletanja dveh ♦tonalitet♦‘«:

(Citat je primer iz JONES 1963: 118, 120.)

KR: V ‹BR›, 112–113, so navedeni NEM »Doppelgriff«, FR »à doubles cordes« in IT »bicordo« kot ustreznice za ANG-pojem, ki je popolnoma napačen. Dobesedni prevod ANG-pojma (»bikord«) je nemogoč, saj je »chord« v ANG ♦akord♦. Pravilna oblika je oblika z dvema predponama (bi-, a-).

D zmedeno definira pojem, saj se po njej zdi, da je v identifikaciji akordnih ♦struktur♦ pomembna oblika sodelujočih ♦akordov♦ in ne tonalitetni kontekst, kateremu pripadajo. Po tem je primer D zavajajoč, saj govori o isti vrsti ♦akorda♦, o trozvoku oz. kvintakordu, zato po tem niti ne bi bil b., če se v njem ne nahaja osnova dveh različnih tonalitetnih kontekstov, F-dura in H-dura. Kot lahko vidimo iz primera v KM, različni tonalitetni konteksti v b. niso osnova za različne ♦tonalitete♦, ker morajo izhajati iz iste ♦lestvice♦ oz. iz iste ♦tonalitete♦. Če bi imeli ♦vertikalno zvočnost♦, katere ♦struktura♦ izhaja iz dveh ♦tonalitet♦, kar očitno ne, potem bi b. ustrezal ♦bitonaliteti♦ po ♦sestavi♦ glasbenega gradiva. Pa tudi tedaj bi ga bilo težko razlikovati od ♦poliakorda♦ (ki ima kot ♦protiakord♦ in ♦poliharmonija♦ poseben pomen v skladateljski teoriji H. Cowella, v kateri se b. ne pojavlja), tako kot je razlikovanje med ♦bitonaliteto♦ in ♦politonaliteto♦ samo teoretično (gl. KM ♦bitonaliteta in KR ♦politonaliteta♦).

Očitno je, da ni nobenega tehtega razloga za uporabo tega pojma.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦protoakord♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).

PRIM: ♦bitonaliteta♦, ♦poliakord♦.

= ♦BAND♦

ANG: blank noise, white noise, white sound (redkeje), white tone (redkeje); NEM: weiβes Rauschen; FR: bruit blanc, son blanc, frange; IT: rumore bianco, rumore puro, suono bianco.

D: »Po analogiji s pojmom iz optike bela svetloba, ki vsebuje vse ♦barve♦ v ♦spektru♦, o belem šumu govorimo, ko so vse frekvence enakomerno razporejene po vsem slušnem frekvenčnem področju in ko so njihove amplitude (statistično gledano) enakih velikosti … (Beli šum proizvaja ♦generator belega šuma♦). Če se s ♦filtrom♦ zaduši določeno frekvenčno področje, dobimo ♦obarvani šum♦.« (‹EN›, 187–188)

KR: V ‹MELZ›, I, 197, se b. š. označuje kot posledica »sočasnega zvenenja … vseh sinusnih nihajev (frekvenc). V KR ♦sinusni nihaj, ton, val♦ opozarja na različne oblike pridevnika, vključno s to tukaj, ki se nanašajo na sinusoido. (Pridevnik »sinusoidalni« je nepotreben internacionalizem, ki ga je bolje zamenjati s »sinusni«.)

GL: ♦generator belega šuma♦, ♦pas šuma♦, ♦šum♦.

PRIM: ♦črni zvok♦, ♦obarvani šum♦, ♦modri šum♦, ♦rožnati šum♦.

‹BASS›, II, 124; ‹BKR›, IV, 345; ‹BOSS›, 26; ‹CH›, 295; ‹EH›, 386–387; ‹FR›, 101; ‹GUI›, 149; ‹HO›, 122; ‹HU›, 80; ‹JON›, 353; ‹KS›, 115; ‹L›, 464; ‹P›, 32; ‹POU›, 205–207; ‹RAN›, 933; ‹RIC›, I, 124; ‹SLON›, 1501

ANG: beguine; NEM: Beguine, Béguine (‹RL›, 95›); FR: beguine; IT: beguine.

ET: FR béguin (brez -e!) = ljubezen; v zapisu z -e ni najden noben pomen v smislu D. Lahko, da je osnova pojma dejansko béguin (brez -e), vendar z zapisom, ki je bil ustvarjen tam, kjer je b. nastal (gl. D).

D: »(Naziv za) črnski ples z Martinika in Santa Lucie. Béguine, ki je v tridesetih letih postal znan po Evropi, je vrsta ♦rumbe♦, ki se izvaja v umirjenem ali hitrem tempu v 2/4, 4/4 ali 2/2 taktu z naslednjo ritmično shemo:«

4/4 (ali 2/2)

(‹RL›, 95)

KM: V ‹HI›, 61, je omenjeno, da b., poleg elementov ♦rumbe♦ vsebuje tudi elemente ♦tanga♦, medtem ko se v ‹RAN›, 86, ♦ritem♦ b. primerja z ♦ritmom♦ bolera.

KR: V izvirni FR-obliki se beseda piše z naglasom (»béguine«). Ta izvirni zapis se ne upošteva dosledno v vseh navedenih virih (npr. v ‹BASS›, I, 296; ‹HI›, 61; ‹KL›, 158; ‹MELZ›, I, 165; ‹RIC›, I, 218), kar je najbrž posledica internacionalizacije pojma. Tudi v slovenščini ni treba vztrajati pri izvirnem FR-zapisu, še posebej zato, ker se v avtoritativnih FR-slovarjih (npr. v ‹TLF›) ta pomen pojma sploh ne omenja.

GL: ♦popularna glasba♦, ♦rumba♦, ♦tango♦, ♦zabavna glasba♦.

‹L›, 64

ANG: be-bop, bebop; NEM: be-bop, Bebop, Jazzstil; FR: be-bop, bebop, style de jazz; IT: be-bop, bebop, stile di jazz.

ET: Iz brezpomenskih zlogov »be-bop«, ki naj bi jih, domnevno, iznašel D. Gillespie (‹RL›, 92).

D: »(Pojem za) slog v ♦jazzu♦, ki je cvetel med letoma 1944 in 1958. S poudarkom na ♦improvizaciji♦. Značilno za bebop je, da majhna ♦combo♦ zasedba najprej predstavi dvanajsttaktni ♦blues♦ ali kakšno dvaintridesettaktno popularno melodijo v obliki teme – solo teme. Pri solu igra pihalec ali pianist … razkosano, hitro melodijo; pianist prav tako kombinira pavze s punktacijami, ki reinterpretirajo tradicionalne ♦harmonije♦ s širjenjem ♦akorda♦, z alteracijo ali zamenjavo. Bobni dodajo asimetrične poudarke, medtem ko ♦beat♦ označujejo svingerski obrazci v činelah in ♦walking bass♦. Slogovne podvrste bebopa so ♦afrokubanski jazz♦, ♦cool jazz♦, ♦West Coast jazz♦, ♦soul jazz♦ pa tudi ♦hard bop♦. Na začetku so bile mišljene kot revolucija proti konvencijam tipičnega bebopa, ki so ga predstavljali posnetki kvinteta Charlieja Parkerja – Dizzyja Gillespieja.« ‹RAN›, 86

K: Druge ustreznice pojma v NEM, FR in IT so predlagane v ‹BR›, 232–233. Vendar v literaturi ni bilo možno preveriti ­verodostojnosti tega predloga, saj je v uporabi izključno ANG-pojem.

GL: ♦afrokubanski jazz♦, ♦cool jazz♦, ♦funk(y)♦, ♦funky jazz♦, ♦jazz♦, ♦Kansas City jazz♦, ♦scat (singing)♦, ♦soul, soul jazz♦, ♦swing♦ (D 1), ♦West Coast jazz♦.

PRIM: ♦bop♦ = ♦rebop♦, ♦hard bop♦.

‹BASS›, I, 296; ‹BKR›, 1,113; ‹FR›, 8 = gl. tudi ♦bop♦; ‹GRJ›, I, 88 = gl. tudi ♦bop♦; ‹GR6›, I, 329 = gl. tudi ♦bop♦; ‹HI›, 60; ‹RK›, 46–47; ‹IM›, 32; ‹KN›, 34; ‹LARE›, 13 = »be-bop ou ♦bop♦«; ‹MELZ›, I, 154; ‹P), 32; ‹RIC›, I, 211 = gl. tudi ♦bop♦; ‹SLON›, 1432

ANG: beat, beat 1960; NEM: Beat, »Schlag«, Musikrichtung; FR: beat, musique beat, »coup«, style de musique; IT: beat, beat music, »colpo«, stile musicale.

ET: EN beat = udarec, udar, doba.

D: 1) »V ♦jazz♦ glasbi izraz beat označuje metrično¹ ogrodje muziciranja oz. stalno enakomerno pulziranje vedno enakih naglašenih metrskih¹ enot. Beat je vedno paren (four beat ali two beat), izvajajo ga tolkala oz. ritemski² instrumenti benda³, medtem ko melodični instrumenti igrajo napev, ki ga prosto naglašujejo v različnih polimetrskih⁴ in poliritmitemskih⁵ kombinacijah (♦off-beat♦). S tem se ustvarja za ♦jazz♦ značilna matrično¹—ritmična² napetost ♦drive♦.« (‹MELZ›, I, 153)

2) »(Pojem za) britansko ♦rock glasbo♦ od leta 1962 do konca šestdesetih let. Beat je v tem smislu pojem, ki označuje obdobje v britanski ♦rock glasbi♦, ki pa se glede slogovnih značilnosti ne razlikuje od nobene druge ♦rock glasbe♦. Ne moremo dokazati trditve, da je ameriška diskografska industrija okoli leta 1970 sprožila kampanjo za preimenovanje evropskega beata v ♦rock♦. Prej bo držalo, da se je med letoma 1960 in 1962 glasba, uvožena iz ZDA v Liverpool, imenovala ♦rock♦. Pojem beat v glavnem izhaja iz revije Mersey Beat, ki jo je leta 1962 v Liverpoolu ustanovil B. Harry in po kateri se ni imenovala le lokalna skupina The Mersey Beats, temveč je tudi sicer pripomogla k širjenju pojma. Pod vplivom Beatlesov se je naziv prijel tudi v Londonu (tam so takrat govorili o ♦rhythm and bluesu♦) in drugod po Evropi.« (‹KN›, 34)

KM: Druge ustreznice pojma v NEM, FR in IT, kot tudi ANG-pojem »beat 1960«, so predlagane v ‹BR›, 232–233. V literaturi se ne da preveriti verodostojnosti tega predloga, ker je v rabi izključno ANG-pojem. Pojmi, kot so: »Schlag« (NEM), »coup«, »battement« (FR) in »colpo« (IT), nimajo pomena v smislu D, ampak so sopomenski z našo »dobo« (gl. tudi ‹L›, 500).

KR: V obeh razlagah D lahko pojem uporabljamo le v izvirni, ANG-obliki.

GL: ♦break♦ (D 1), ♦jazz♦, ♦merseybeat♦, ♦rock, rock glasba♦.

PRIM: ♦off beat♦.

‹BASS›, I, 295; ‹BKR›, I, 112; ‹GRI›, I, 198 = v pomenu D 1; ‹GRJ›, I, 85–88 = v pomenu D 1; ‹HI›, 59; ‹HK›, 45–46; ‹LARE›, 130

1 Ustrezneje bi bilo »metrični«, ker »metrijski« izhaja iz ♦metrike♦ – gl. KR ♦metra♦.

2 Ustrezneje bi bilo »ritmični«, ker »ritmijski« izhaja iz ♦ritmika♦ – gl. KR ♦ritma♦.

3 Bolje je uporabljati »♦instrumenti ‘banda’♦« – v. KR ‘banda’.

4 Ustrezneje bi bilo »polimetrični«, ker »polimetrijski« izhaja iz »polimetrija« – v. KR ‘polimetrije’.

5 Ustrezneje bi bilo »poliritmični«, ker »poliritmijski« izhaja iz ♦poliritmika♦ – gl. KR ♦poliritmika♦.

ANG: battery, drum set; NEM: Batterie, Schlagzeug; FR: batterie; IT: batteria.

ET: FR batterie = baterija (gl. KM).

D: Pojem za komplet bobnov, pretežno v ♦jazzu♦ in ♦rock glasbi♦.

KM: V izvirnem, FR-pomenu kot b. razumemo vsa tolkala v orkestru (gl. ‹LARE›, 126, D 2). Takšen pomen se je pri nas udomačil v žargonu. V NEM se v žargonu prav tako uporablja »Batterie« v pomenu D. V ‹BKR›, I, 108, se omenja tudi pomen iz 18. stoletja, ki nas na tem mestu sicer ne zanima.

GL: ♦jazz♦, ♦rock, rock glasba♦.

‹BASS›, I, 292; ‹L›, 60; ‹RAN›, 85, 245; ‹RIC›, I, 205–206; ‹ROS›, 25

= (BARVA) = ♦ZVOKOV(N)A BARVA♦

ANG: tone color, tone colour, tone-color, tone-colour, timbre (?); NEM: Tonfarbe; FR: timbre (?); IT: timbro, colore del suono (?).

ET: ♦Ton♦.

D: Pojem je, žal, v številnih kontekstih sopomenski z ♦zvokovno barvo♦, kar je seveda napačno. Namesto D na tem mestu citiramo obsežnejši odlomek iz ‹EH›, 310–311 (na str. 356 je tudi »Tonfarbe«, vendar samo v povezavi z geslom ♦sinusni ton♦), v katerem se komentira večpomenskost b. t. in ♦zvokov(n)e barve♦: V nasprotju s številnimi trditvami so ♦sinusni toni♦ v glasbenem smislu izredno pomembni, saj so absolutna osnova ♦elektronske glasbe♦, od enostavnega ♦tona♦ pa vse do najbolj zapletenega ♦zvoka♦. Kot je opazil F. Winckel (WINCKEL 1960), sta že H. Helmholtz in C. Stumpf opozorila na to, da elementarni ♦ton♦, tisti, ki ne vsebuje nobenih ♦parcialnih tonov♦, vsebuje neko bravo tona. Temu bi bilo treba dodati, da J. Handschin – v tem primeru resnično verodostojna priča – ♦tonu♦ brez ♦parcialov♦ ni pripisal samo barve tona, ampak v osnovi tudi ♦zvokovno barvo♦

(HANDSCHIN 1948).«

KM: Sklicevanje na Handschina v D je izjemno zanimivo, kot kaže naslednji odlomek iz HANDSCHIN 1948: 130: »Kot lahko vidite, bi želel … odpraviti terminološko razlikovanje med ‘♦tonom♦‘ = ♦tonom♦ brez ♦parcialov♦¹ in ‘♦zvokom♦‘ = ‘♦tonom♦ s ♦parciali♦‘¹. Ostajam pri navadnem govoru, ki povsem ustreza fizikalnim dejstvom v tem, da se tudi ‘♦ton brez parcialov♦‘¹ priključuje neskončni raznolikosti ‘♦tonov♦ s ♦parciali♦‘¹, in to kot ♦barva♦ (ki jo lahko poimenujemo kot ‘barva tona’ ali ‘♦zvokovna barva♦‘…).« V HANDSCHIN 1948: 377–378 Handschin znova komentira to svoje stališče: »Sem že … izpostavil, da psihološko ni ustrezno … ♦tonu♦ brez ♦parcialov¹ pripisovati barve tona, ki se pomembno razlikuje od ♦zvokov(n)e barve♦, in izraz ♦zvokov(n)a barva♦ uporabljati samo za ♦ton♦, ki vsebuje ♦parciale♦¹. Psihološko je tudi ♦ton♦ brez ♦parcialov♦¹ ‘♦zvok♦‘.«

KR: ANG-, FR- in IT-pojmi z vprašajem so v ‹L›, 591, in v ‹P›, 34–35, vendar niso pravilni, ker so sopomenski z ♦zvokov(n)o barvo♦, ne pa z b. t. NEM-ustreznica se vidno razlikuje od ustreznice za ♦zvokov(n)o barvo♦, zato ker ima drugačen pomen, ki upošteva bistveno razliko med ♦tonom♦ in ♦zvokom♦ v smislu, kakor ta dva pojma (skupaj s ♦šumom♦) definira akustika. (V vsakodnevnem govoru, v katerem se ne uporabljajo strokovne besede in tehnični pojmi, je mogoče govoriti o b. t. kakšnega glasbila ali o čudoviti ♦barvi♦ glasu kakšne igralke ali pevke, ampak glede na to, da niti glasbilo niti glas ne proizvajata ♦sinusnih tonov♦, pri tem v resnici mislimo na ♦zvokovno barvo♦). Tudi v ‹MELZ›, I, 216, je po D b. t. pravzaprav ♦zvokov(n)a barva♦ V ‹M›, 555, se pojem omenja v zvezi Stockhausenovimi Elektronskimi študijami I in II, kar je deloma upravičeno, saj tu Stockhausen dela s ♦sinusnimi toni♦, ki se sestavljajo v ♦mešanico tonov♦, medtem ko sam b. t. nikoli ne uporablja kot naziv za rezultat, ampak, npr. v STOCKHAUSEN 1963a: 40, prazaprav za to uporablja ♦zvokovno barvo♦ (gl. tudi ♦skladbo iz sinusnih tonov♦).

V KR ♦zvokov(n)e barve♦ se opozarja, da je ♦barva zvoka♦ slogovna figura, ki ne ustreza potrebam po natančnosti pomena tehničnega pojma, zato velja ♦zvokov(n)a barva♦ za veliko boljšo rešitev. Namesto ♦zvokov(n)a barva♦ je b. t. veliko boljši pojem kot ♦tonska barva♦, saj tonska ♦barva♦, podobno kot ♦zvokov(n)a barva♦, prav tako prikliče na misel ♦barvo♦, ki zveni. (V slovenščini ne obstaja glagol, ki bi se, po vzoru samostalnika »♦zvok♦« – »zvočiti«, lahko primerjal s samostalnikom »♦ton♦«: ne na ravni strokovne besede ali tehničnega pojma.)

GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusni nihaj, ton, val) = (sinusalni nihaj, ton, val), ♦mešanica tonov♦, ♦ton♦.

PRIM: ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka.

1 V izvirniku najdemo »Obertöne«.