ANG: tone color, tone colour, tone-color, tone-colour, timbre (?); NEM: Tonfarbe; FR: timbre (?); IT: timbro, colore del suono (?).
ET: ♦Ton♦.
D: Pojem je, žal, v številnih kontekstih sopomenski z ♦zvokovno barvo♦, kar je seveda napačno. Namesto D na tem mestu citiramo obsežnejši odlomek iz ‹EH›, 310–311 (na str. 356 je tudi »Tonfarbe«, vendar samo v povezavi z geslom ♦sinusni ton♦), v katerem se komentira večpomenskost b. t. in ♦zvokov(n)e barve♦: V nasprotju s številnimi trditvami so ♦sinusni toni♦ v glasbenem smislu izredno pomembni, saj so absolutna osnova ♦elektronske glasbe♦, od enostavnega ♦tona♦ pa vse do najbolj zapletenega ♦zvoka♦. Kot je opazil F. Winckel (WINCKEL 1960), sta že H. Helmholtz in C. Stumpf opozorila na to, da elementarni ♦ton♦, tisti, ki ne vsebuje nobenih ♦parcialnih tonov♦, vsebuje neko bravo tona. Temu bi bilo treba dodati, da J. Handschin – v tem primeru resnično verodostojna priča – ♦tonu♦ brez ♦parcialov♦ ni pripisal samo barve tona, ampak v osnovi tudi ♦zvokovno barvo♦
(HANDSCHIN 1948).«
KM: Sklicevanje na Handschina v D je izjemno zanimivo, kot kaže naslednji odlomek iz HANDSCHIN 1948: 130: »Kot lahko vidite, bi želel … odpraviti terminološko razlikovanje med ‘♦tonom♦‘ = ♦tonom♦ brez ♦parcialov♦1 in ‘♦zvokom♦‘ = ‘♦tonom♦ s ♦parciali♦‘1. Ostajam pri navadnem govoru, ki povsem ustreza fizikalnim dejstvom v tem, da se tudi ‘♦ton brez parcialov♦‘1 priključuje neskončni raznolikosti ‘♦tonov♦ s ♦parciali♦‘1, in to kot ♦barva♦ (ki jo lahko poimenujemo kot ‘barva tona’ ali ‘♦zvokovna barva♦‘…).« V HANDSCHIN 1948: 377–378 Handschin znova komentira to svoje stališče: »Sem že … izpostavil, da psihološko ni ustrezno … ♦tonu♦ brez ♦parcialov1 pripisovati barve tona, ki se pomembno razlikuje od ♦zvokov(n)e barve♦, in izraz ♦zvokov(n)a barva♦ uporabljati samo za ♦ton♦, ki vsebuje ♦parciale♦1. Psihološko je tudi ♦ton♦ brez ♦parcialov♦1 ‘♦zvok♦‘.«
KR: ANG-, FR- in IT-pojmi z vprašajem so v ‹L›, 591, in v ‹P›, 34–35, vendar niso pravilni, ker so sopomenski z ♦zvokov(n)o barvo♦, ne pa z b. t. NEM-ustreznica se vidno razlikuje od ustreznice za ♦zvokov(n)o barvo♦, zato ker ima drugačen pomen, ki upošteva bistveno razliko med ♦tonom♦ in ♦zvokom♦ v smislu, kakor ta dva pojma (skupaj s ♦šumom♦) definira akustika. (V vsakodnevnem govoru, v katerem se ne uporabljajo strokovne besede in tehnični pojmi, je mogoče govoriti o b. t. kakšnega glasbila ali o čudoviti ♦barvi♦ glasu kakšne igralke ali pevke, ampak glede na to, da niti glasbilo niti glas ne proizvajata ♦sinusnih tonov♦, pri tem v resnici mislimo na ♦zvokovno barvo♦). Tudi v ‹MELZ›, I, 216, je po D b. t. pravzaprav ♦zvokov(n)a barva♦ V ‹M›, 555, se pojem omenja v zvezi Stockhausenovimi Elektronskimi študijami I in II, kar je deloma upravičeno, saj tu Stockhausen dela s ♦sinusnimi toni♦, ki se sestavljajo v ♦mešanico tonov♦, medtem ko sam b. t. nikoli ne uporablja kot naziv za rezultat, ampak, npr. v STOCKHAUSEN 1963a: 40, prazaprav za to uporablja ♦zvokovno barvo♦ (gl. tudi ♦skladbo iz sinusnih tonov♦).
V KR ♦zvokov(n)e barve♦ se opozarja, da je ♦barva zvoka♦ slogovna figura, ki ne ustreza potrebam po natančnosti pomena tehničnega pojma, zato velja ♦zvokov(n)a barva♦ za veliko boljšo rešitev. Namesto ♦zvokov(n)a barva♦ je b. t. veliko boljši pojem kot ♦tonska barva♦, saj tonska ♦barva♦, podobno kot ♦zvokov(n)a barva♦, prav tako prikliče na misel ♦barvo♦, ki zveni. (V slovenščini ne obstaja glagol, ki bi se, po vzoru samostalnika »♦zvok♦« – »zvočiti«, lahko primerjal s samostalnikom »♦ton♦«: ne na ravni strokovne besede ali tehničnega pojma.)
GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusni nihaj, ton, val) = (sinusalni nihaj, ton, val), ♦mešanica tonov♦, ♦ton♦.
PRIM: ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka.
1 V izvirniku najdemo »Obertöne«.